V ekipi članov izvršnega sveta ima kar nekaj bodočih poslancev LDS. Tako je Milan Petek podpredsednik za komunalno dejavnost, Rudi Moge in za njim Tone Partljič pa predsednika za družbene dejavnosti. Aprila 1993 v izvršni svet povabi še direktorja podjetja za izdelavo oblazinjenega pohištva in poznejšega ministra za malo gospodarstvo Janka Razgorška, ki na tem delovnem mestu ostane poldrugo leto. Anton uporablja nenavadne delovne metode. Seje IS pogosto sklicuje kar sredi noči, za povečanje učinkovitosti mestne uprave pa najame avtobus, vanj posede direktorje javnih podjetij in jim med krožno vožnjo razkazuje glavne mestne težave. Pritožbe krajevnih skupnosti rešuje z zvrhano mero humorja. Ko na primer krajani Limbuša od občine zahtevajo večjo finančno pomoč, jim prinese pladenj svežih krofov in reče: »Občina vam ne more dati denarja, lahko pa vam pokloni krofe.« Na vsakem koraku razkazuje ljubezen do petja, zato ga je mogoče videti tudi v cerkvici sv. Barbare na Korenu, kjer prepeva s takratnim ministrom za okolje Miho Jazbinškom. Z Lojzetom Peterletom in profesorjem Antonom Trstenjakom položi temelji kamen za izgradnjo Koroškega mostu čez reko Dravo. Ker gradnji mostu nasprotujeta minister za promet Igor Umek in državni sekretar Boris Dvornik iz SKD, se Anton projekta loti na lastno pest. Večino sredstev zagotovi v občinskem proračunu, z gradbenimi deli pa začne, še preden so podpisani vsi potrebni dokumenti. Hkrati zgradi še poslovno-trgovsko hišo, ki bo pozneje znana pod imenom City. Ob Slaviji namreč že leta zeva velikanska gradbena jama, ki jo nekdanja podpredsednica izvršnega sveta Florijana Bohl naroči izkopati z namenom, da bi podjetje Progres v njej zgradilo hotel s 600 posteljami. Ker jama ogroža stabilnost glavne mestne vpadnice, se Anton odloči za akcijo. V investicijo pritegne SKB-banko, pogodbo o sofinanciranju gradnje pa skupaj s takratnim direktorjem banke Ivanom Neradom slovesno podpiše kar na dnu več kot deset metrov globoke jame, zaradi česar se domačini radi pošalijo, da je Anton tisti, ki je »napolnil Florijanino luknjo«.