Ker Zelenka zanima življenje v vsej svoji zapleteni kompleksnosti, iz njega zajema vse od intime do kataklizme, zaradi česar njegov celostni pogled na svet ne dopušča ustvarjalnega fragmentiranja. To pomeni, da v njegovem delu ni bilo prostora za sicer priljubljeno ustvarjanje v ciklusih. Kadar se vrača k istim ali podobnim motivom, jih formalno in vsebinsko preoblikuje, preseneti s kompozicijsko invencijo, obrnjenim pogledom, filmskim kadriranjem, prestavljenim videnjem in pomenskim preobratom ali napetostjo med diametralno nasprotnim, izvirnostjo v nizanju in vstavljanju različnih elementov v slikovno polje, s katerimi nastajajo nove kompleksne in artikulirane likovne strukture. Medtem ko se je večina slikarjev v drugi polovici preteklega stoletja vsebinsko zelo strogo omejila, da bi se s tem posvetila formalnim problemom slikarstva: kubičnim, črtnim, barvnim itd., se je slikarstvo Karla Zelenka razširilo v prostor, v katerem skupaj živimo (smo živeli) in včasih celo nad mestne strehe, kjer se je srečalo in razpelo med televizijske antene, ki so rasle kakor gobe po dežju, pa med velikanske razglasne svetleče panoje, v katere so se zapletali njegovi »akrobati«, ali s katerih so nas zrli povečani fragmenti človeških teles in kjer se je spodaj razglašal »ceremonial« paradnega, političnega pompa. V vse to smo se hkrati s slikarjem lahko zazrli s kancem ironije, sarkazma, a tudi žalosti. Tu smo pred sliko Smetišče iz leta 1982 (olje in grafika Odpad, 1969). Pred vseobsežnim kupom smeti, nad katerim je samo ozek pas neba z rdeče obarvanimi oblaki ob zahajajočem soncu, spodaj pa ves droban, sključen in slaboviden zbiralec odpadkov. Prav vse, kar smo zmogli opaziti na prejšnjih slikah, in še druge podrobnosti, ki jih tamkaj ni bilo, je zgneteno, zavrženo na ogromen kup rjavordeče železnega kaosa odpadkov našega delovanja, našega vsakdanjega bivanja, kar nas vse krepko ogroža. Danes vemo. Slikar nam je to apokalipso sodobne civilizacije naslikal pred četrt stoletja.