Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde. To pomeni, da tožena stranka sicer lahko še naprej vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.