Sodišče je odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in ob tem se je oprlo na določilo 4. odstavka 72. člena ZUS in na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 ter uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1302/2006 z dne 20. 9. 2006, I Up 1027/2006 z dne 6. 7. 2006). V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu, in to stališče ni vezalo zgolj na pravno naravo upravne stvari iz zadeve Up-1055/05. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Stranki predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika v tem smislu, da bi navedel kar koli konkretnega, kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, je sodišče odločilo brez zaslišanja stranke.