Po ustaljeni sodni praksi mora biti torej celovita presoja verjetnosti zmede primerjanih znamk utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih (dominantnih) elementov, pri čemer povprečni potrošnik ponavadi zaznavna znamko kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov. V okviru preizkusa obstoja verjetnosti zmede se presoja enakosti med dvema znamkama ne vrača zgolj k upoštevanju sestavnega dela sestavljene znamke in k njeni primerjavi z drugo znamko. Treba je znamke upoštevati vsako v svoji celoti, kar ne izključuje, da lahko pri celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljena znamka, v določenih okoliščinah prevlada en ali več njenih sestavnih delov (primerjaj s točko 28 in 29 zgoraj navedene sodbe v zadevi Medion proti Thomson). Sodišče ugotavlja, da je urad pri presoji verjetnosti zmede na eni strani izhajal iz izhodišča, da se tako v prijavljenem znaku „DELO FT“ kot tudi v znakih znamk vložnika ugovora „FT“, „FT KNOWLEDGE“, „NO FT“, „SUNDAY FT“ in „WEEKEND FT“, ne da z gotovostjo določiti najdominantnejšega dela, zato je treba vse znake gledati kot celoto oziroma njihove sestavne dele obravnavati enakovredno (stran 3 izpodbijane odločbe). Na drugi strani pa je pri vseh vidikih posameznih primerjav presojo opravil z izhodišča, da predstavlja beseda „FT“ konstitutiven in dominanten element vseh primerjanih znakov, torej tudi prijavljenega znaka „DELO FT“, kar po presoji sodišča kaže na notranje nasprotje v izpodbijani odločbi glede dominantnega dela, ki predstavlja odločilno izhodišče za primerjavo konkurirajočih si znakov. Urad je torej enkrat izhajal iz predpostavke, da so si vsi primerjani deli znakov med seboj enakovredni, drugič pa, da dominanten del izpodbijane znamke predstavlja beseda „FT“, zato je izpodbijana odločba v odločilnih razlogih sama s sabo v nasprotju in že to predstavlja razlog za njeno odpravo. Po presoji sodišča je bistveno za odločitev ravno to, katerega izmed primerjanih znakov bo povprečni potrošnik štel za dominantnega, ali pa so si znaki med seboj enakovredni.