Da je odločilna vsebina in kvaliteta odnosa med posrednim oškodovancem in pokojnikom pred njegovo smrtjo, in ne zgolj formalni pogoji, ki jih določa ZZZDR za položaj zakonca, zunajzakonskega partnerja, staršev, sester in bratov, kaže tudi sodna praksa (Komentar OZ, str. 1047 in 1048), ki npr. zakoncu ne priznava odškodnine zaradi smrti bližnjega, če je življenjska skupnost med njim in njegovo partnerko dejansko prenehala. Priznava pa odškodnino babici zaradi smrti vnuka, ker je z njim živela v življenjski skupnosti kot njegova mama, čeprav formalno ni šlo za razmerje med starši in otrokom. Enako priznava odškodnino „krušnim“ staršem, ki formalno niso bili starši po določilih ZZZDR, saj je imel njihov odnos do „najdenčka“ enako vsebino, kakor da bi bili njegovi starši. Ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi za zunajzakonskega partnerja, ki je ne glede na pogoje po ZZZDR dejansko bival s pokojnim v skupnosti, ki je po vsebini odnosov enakovredna trajni življenjski skupnosti.