V novinarstvu so lahko ti višji interesi tudi zgolj profesionalni. Za vsako ceno ustvariti dogodek, pritegniti pozornost, stopiti v središče... je skušnjava, ki obletava marsikaterega novinarja. Mislim, da so takšni skušnjavi podlegli avtorji odkritij o spolnih dejavnostih poslanca Aurelija Jurija. Nič narobe, če so dali v javnost, da je poslanec Juri v zasebne namene uporabljal službeni mobitel in računalnik, nasprotno. Razkrivanje zlorab davkoplačevalskega denarja je pomemben prispevek k bolj pravični, manj skorumpirani družbi. Vse to je bilo mogoče storiti, ne da bi obelodanili vsebino pogovorov in dopisovanj, ki nedvomno sodijo v domeno največje zasebnosti. Ne glede na to, ali je komu Aurelio Juri všeč kot poslanec ali ne, nima nihče pravice razgaljati zasebnosti drugega do te mere in si jemati pravico, ki si jo je jemala Ozna in sploh vsi totalitarci. Seveda je možna razprava o tem, kjer poteka meja med zasebnim in javnim, ni pa možno pristati na to, da za javne osebnosti te meje ni ali da seže v njihovem primeru javnost do spalnice, kopalnice in stranišča. Ne glede na to, kakšno javno funkcijo kdo opravlja politično, versko, filmsko, športno idr. je treba za funkcijo videti človeka s pravico do varovanja zasebnosti in... posebnosti, naj se zdijo komu še tako nesprejemljive.