Čeprav je klubski hokej nazadoval glede na prejšnja leta, je reprezentanca temu športu dala neko novo razsežnost na teh prostorih. Dveletno igranje v elitni skupini svetovnega hokeja in navsezadnje dolgoletno nastopanje na svetovnih prvenstvih divizije 1 (prej skupina B) sta preprosto dokaza, da slovenski hokej ima kakovost. Morda, ne vemo, bi bila lahko ta še višja, če bi imeli kolikor toliko spodobno klubsko tekmovanje, kot je bila pred leti alpska liga, saj zdajšnja mednarodna liga, roko na srce, ne nudi tistega, kar bi lahko, še sploh v obliki, kot smo jo lahko spremljali v letošnji sezoni. A to seveda ni bistvo tega članka. Hokej v Sloveniji je na takšnem nivoju, kot je, in tega se ne da spremeniti čez noč. Tako kot se ne da spremeniti sojenja oziroma kakovosti sojenja. Če omenimo podatek, da nobeden od slovenskih glavnih sodnikov v zadnjih štirih letih ni sodil tekme na svetovnem prvenstvu divizije 1 (skupine B), smo povedali dovolj. Oprostite, to je bil Zoran Pahor na SP v Københavnu, ki pa 'čudežno' že kar nekaj časa ne sodi pomembnih tekem v slovenski in mednarodni ligi. Ob tem je treba omeniti tudi stranskega oziroma linijskega sodnika Aleša Lešnjaka, ki je edini od slovenskih delivcev pravice napredoval do te mere, da lahko sodi na največjem in najbolj kakovostnem hokejskem tekmovanju na svetu - svetovnem prvenstvu elitne skupine (nazadnje je sodil lani na Finskem). Zanimivo, tudi njega čedalje manj videvamo na medsebojnih tekmah Olimpije, Jesenic in Slavije. Razlogov, zakaj je tako, sicer ne poznam, a nekaj tu gotovo 'smrdi'. Morda bi kaj več na temo nestrinjanja s politiko v sodniški organizaciji lahko povedali tudi Blaž Lomovšek, Roman Jakič, Aci Ferjanič in še kdo, ki so kmalu po 'uporu' postali 'izbrisani'.