Najprej lahko poudarim, da se je izboljšal odnos do Ustavnega sodišča, saj je na koncu leta ostalo le še pet neizpolnjenih odločb, medtem ko jih je bilo leto pred tem dvakrat toliko. Zmanjšalo se je tudi število pritožb zaradi problemov v zvezi z državljanstvom in tujci, denacionalizacijo ter t.i. vojnimi zakoni. Ostali problemi pa se bolj ali manj ponavljajo, odpirajo pa se tudi novi. Ponovno je treba opozoriti na dolgotrajne sodne postopke. To je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki se je v svoji sodbi oprlo tudi na poročila varuha človekovih pravic, na kar smo še posebno ponosni, ker kaže na to, da varuhovo mnenje upošteva tudi tako pomembna institucija. Problem dolgotrajnega sodnega odločanja ni le, pogojno rečeno, v tehničnem terminu, problem je v tem, da iz nepravočasne sodne odločitve pogosto izhaja množica eksistenčnih problemov. Delavcu, ki po mnogih letih sodišče pritrdi, da je bil nezakonito odpuščen, ta odločba ne pomeni nič, če je v vmesnem času delodajalec »izginil«. Tudi otroci ne smejo več let čakati na odločitve pristojnih organov, da bo odločeno o njihovih pravicah, ki jih jamčita ustava in Konvencija o otrokovih pravicah. Če ostanem samo pri teh dveh primerih. Prepozne odločitve ne potrebuje nihče.