Toženec bi se kot porok in plačnik, obveznosti plačila lahko razbremenil le, če bi dokazal (sodišče prve stopnje je pravilno dokazno breme naprtilo tožencu), da je bil dolg po predmetni kreditni pogodbi s sklenjenimi aneksi, nazadnje z Aneksom št. 4, v celoti poravnan. S sklicevanjem na prometno kartico po partiji št. 501599, pri čemer tudi v pritožbi ne navaja zneskov, ki naj bi bili plačani, ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni zatrjeval, da bi v obdobju od sklenitve aneksa do poteka moratorija kaj plačal. Razen trditve, da je drugi porok M.J. v letu 2007 plačal 25.000,00 EUR, ni navajal zneskov, ki naj bi bili plačani na račun predmetnega kredita. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnica in takratni dolžnik (B.T., d.o.o., V.) sklenila več kreditnih pogodb (sodišče jih omenja na 5. strani sodbe), in ker priča M.J. ob zaslišanju ni znal pojasniti, ali je znesek 25.000,00 EUR, kot je zatrjeval, da ga je plačal, plačal po Pogodbi št. 106/II-98 ali po kakšni drugi pogodbi, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zmotno stališče priče Č., da se plačila drugega poroka ne upoštevajo v prid tožencu, ne omogoča zaključka, da tožeča stranka plačil ni upoštevala (toženec drugih plačil, razen zneska 25.000,00 EUR niti ni zatrjeval). Iz podatkov prometne kartice partija št. 501923 pa tudi ni razvidno, da bi bila opravljena kakršnakoli plačila.