Tožeča stranka je vložila tožbo potem, ko ji je bila vročena odločba Carinskega urada Ljubljana, št. … z dne 27. 5. 2009, s katero se je sporno blago zaseglo do pravnomočne odločitve sodišča in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje (74. člen ZICPES). S tožbo pa tožeča stranka predlaga tudi odpravo sklepa Carinskega urada Ljubljana, št. … z dne 13. 5. 2009, s katerim se je rok za ukrepanje imetnika pravice podaljšal na dodatnih deset delovnih dni (do 25. 5. 2009) na podlagi 1. odstavka 13. člena Uredbe. Tožbeni očitki gredo izključno v smeri nepravilnosti pri izdaji navedenega sklepa o podaljšanju roka, ki tožeči stranki ni bil vročen, jo je pa carinski organ z njim seznanil (uradni zaznamek na sklepu). Kljub seznanitvi s tem dejstvom (podaljšanjem roka), tožeča stranka do vročitve odločbe z dne 27. 5. 2009 na podaljšanje roka ni odreagirala (229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – Ur. l. RS št. 24/06 do65/08, v nadaljevanju ZUP). V obravnavanem primeru gre za skrajšani ugotovitveni postopku po 144. členu ZUP, po katerem lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi. Res je sicer, da je prišlo do kršitev pravil postopka; odločitev o podaljšanju roka je po vsebini odločba, ki bi morala biti tožeči stranki vročena. Vendar pa po presoji sodišča ta procesna kršitev ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu glede zakonitosti izpodbijane odločbe, upoštevajoč, da je bila tožeča stranka seznanjena s podaljšanjem roka, vendar pravnega sredstva zoper to odločitev ni vložila. Kot že navedeno so ukrepi pri kršitvah intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi, naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžni ravnati hitro, da ne bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka. Gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke. Tek postopka je odvisen od (ne)dejavnosti oz. molka lastnika blaga in imetnika pravice. Sodišče ne dvomi o primernosti podaljšanja roka za vložitev tožbe, ker sta se stranki dogovarjali o uničenju blaga (72. člen ZICPES). Ob času izdaje izpodbijane odločbe je bila tožba že vložena, saj je zastopnica imetnika pravice carinskemu organu sporočila, da je dne 22. 5. 2009 tožbo vložila, kar je tudi izkazala.