Iz navedenega jasno izhaja, da mora vložek, ki se uvozi po navedeni zakonski določbi, vložiti tuja oseba/vlagatelj za več kot pet let. S podpisom Aneksa št. 2 k Pogodbi o ustanovitvi družbe AAA. d.o.o., pa je kot je že tožena stranka ugotovila, prišlo do izstopa tujega družbenika oziroma vlagatelja iz družbe AAA. d.o.o. torej tožeče stranke, z istim dnem pa je njegov stvarni vložek (torej tudi predmetno blago) prešel na preostala dva domača družbenika. Navedene okoliščine brez dvoma izhajajo iz Aneksa št. 2, na katerega se zato tožena stranka povsem utemeljeno sklicuje in ga navaja kot podlago za ugotovitev, da je prišlo do spremembe tujega vložka in prenosa opreme na domačega družbenika. Ugovori tožeče stranke, da gre za registracijo tujega stvarnega vložka v sodnem registru, so zato brez podlage v listinah upravnih spisov in kot taki neutemeljeni. Kot pavšalne sodišče zavrača tudi očitke o nepravilni opredelitvi Izjave o izročitvi, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi jasno navedla, da je podlaga za ugotovitev kršitve 30.b člena Aneks št. 2 k ustanovitveni pogodbi tožeče stranke, oziroma sporazum o izstopu tujega družbenika. Glede na navedeno pa so se tudi po presoji sodišča stekli pogoji za obračun carinskih dajatev, ker tuja oseba ni vložila opreme za več kot pet let, saj je bila oprema v letu 1993 odstopljena domačim družbenikom in tega ni mogoče več šteti za tuje vlaganje. Neutemeljeno pa se tožeča stranka sklicuje tudi na potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, saj navedeno potrdilo iz člena 30.b CZ/76 ne veže organa, kako naj odloči o stvari. Potrdilo je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj izdalo o dejstvih, o katerih ne vodi uradne evidence (1. odstavek 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP)), takšno potrdilo zato nima lastnosti javne listine in lahko upravni organ znova ugotavlja dejstva, ki so navedena v potrdilu, če dvomi v resničnost potrjenega dejstva (2. odstavek 172. člena ZUP). Pravilno je tožena stranka navedla tudi, da se tako nastali carinski dolg obračuna na podlagi določbe 4. odstavka 30.b člena CZ/76 in navedla, da je carinski dolg nastal z dnem prenosa tujega vložka na domače družbenike, to je 31.12.1993, ter v zvezi s tem tudi odgovorila na ugovor zastaranja. Sodišče se strinja, da je bilo zastaranje pretrgano z vročitvijo dopisa z dne 30.11.1998, s katerim je bila tožeča stranka seznanjena z uvedbo postopka. Pravica do izterjave carine sicer zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (1. odstavek 59. člena CZ/76), vendar navedeni zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine (2. odstavek 59. člena CZ/76), za kar tudi gre pri omenjenem dopisu prvostopenjskega carinskega organa, zato sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve tožene stranke. Na podlagi vseh listin v upravnih spisih zaključuje, da ni moč slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč da so ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. Sodišče se zato v celoti strinja z odločitvijo tožene stranke in ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, razlogi, ki jih zanjo navaja tožena stranka pa so prepričljivi in utemeljeni, zato se v preostalem v izogib ponavljanju sklicuje nanje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS)). V tovrstnem upravnem sporu sodišče presoja zakonitost dokončne upravne odločbe, zoper katero ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), zato je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega upravnega organa.