Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obdolženčev zagovor v smeri zanikanja izvršitve kaznivega dejanja je kot nesprejemljiv pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in v napadeni sodbi navedlo vrsto tehtnih in prepričljivih razlogov, zakaj mu ni mogoče verjeti. Dokazno oceno je utemeljeno oprlo na izpovedbe prič D. S., M. H., R. R. in M. S.. D. S. je prepričljivo in podrobno opisal kako se je zaletel s svojim avtomobilom v obdolženčevega, kako je izstopil, pogledal poškodbe, pri tem pa ugotovil, da je poškodoval spodnji del desnega zadnjega blatnika obdolženčevega vozila in ni ugotovil, da bi bilo poškodovano tudi steklo zadnjih vrat. Policista H. in R. sta si prišla vozilo ogledati na obdolženčevo obvestilo o poškodovanju in prav tako nista ugotovila poškodbe stekla zadnjih vrat avtomobila. Priča M. S. pa je ugotovil poškodovanje zadnjega desnega blatnika v zgorjnjem delu v višini 75 cm in spodnjem delu v višini 45 cm in zaklučuje, da obe poškodbi nista mogli nastati z istim vozilom, ter da zgornje poškodbe ni mogoče povzročiti z osebnim avtom Zastava 750. Ugotovil je tudi, da do pretegnitve materiala ni prišlo, sicer pa je steklo zadnjih vrat montirano s tesnilom in bi se steklo ob udarcu zlomilo takoj in ne z zakasnitvijo. V tej zvezi je potrebno poudariti, da priča M. S. v času, ko je obdolženec pripeljal avto na ogled in ocenitev, ni vedela za sum kaznivega dejanja goljufije, saj se je le-to ugotovilo šele na podlagi strokovnih ugotovitev te priče. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko skuša prikazati, da je priča M. S. ravnal pristransko, ker je zaposlen pri zavarovalnici. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prav neverjetno, da obdolženec naslednje jutro, ko je kot zagotavlja, ugotovil, da je zlomljeno tudi steklo zadnjih vrat, ni takoj ponovno obvestil policije, ki bi lahko z ogledom njegovo ugotovitev potrdila, tega pa ni storil še mesec in pol po ugotovitvi, čeprav je policijo obvestil o prvih poškodbah takoj. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.