Ker tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, tekom celotnega postopka vztraja pri trditvah, da gre za adaptacijo objekta, katerega lega, tlorisni gabariti in namembnost niso bili spremenjeni, prvostopenjski organ in tožena stranka pa sta se postavila na stališče, da gre za nadomestno gradnjo s povečanimi gabariti, pri čemer svojih ugotovitev nista utemeljili s konkretnimi dejstvi in izvedenimi dokazi, je po presoji sodišča dejansko stanje v bistvenih točkah ostalo nerazčiščeno. Za zaključek, da je šlo za nadomestno gradnjo s povečanjem gabaritov in zamikom objekta proti zemljišču sosedov na parc. št. 27 k.o. B., kar je v obravnavanem primeru ključno dejstvo, namreč v podatkih in listinah upravnih spisov ni podlage, takšne navedbe upravnih organov pa so v nasprotju z navedbami tožeče stranke v vlogi za priglasitev del ter z ostalimi trditvami, ki jih je postavljala tekom postopka. Čeprav se upravni organ prve stopnje pavšalno sklicuje na nedoločno opredeljeno skico parcel, iz katere naj bi izhajal prvotni odmik obravnavanega objekta od parc. št. 27, pa natančnejše utemeljitve, kako je prišel do takšnega sklepa, prvostopenjski organ ne podaja, zato sodišče dvomi v pravilnost takšne ugotovitve. Tudi tožena stranka je povsem nekritično sledila takšnemu izvajanju prvostopenjskega organa, ter v nasprotju s trditvami (tudi pritožbenimi) zaključila, da je dejstvo, da gre za povečano nadomestno gradnjo, nesporno. Prav tako nima podlage v listinah upravnih spisov trditev, da je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da je prvotni odmik od parcelne meje znašal 3,00 m, sedaj pa je ta odmik 1,00 m, saj iz zapisnika z dne 21.11.2002 ni razvidno, da bi se dejstvo glede prejšnjih odmikov niti vprašanje ali gre dejansko za nadomestno gradnjo ali zgolj za adaptacijo, na ustni obravnavi sploh ugotavljalo. Vlogo tožeče stranke so po presoji sodišča zato zmotno šteli za zahtevo po legalizaciji nadomestno gradnje, saj kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih za takšno sklepanje ni dejanske podlage. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pozvana na dopolnitev oziroma spremembo zahtevka. Iz navedenih razlogov je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev obravnavanega posega v prostor, ni imela podlage in je zato v predmetni zadevi ostalo nerazjasnjeno, za kakšen poseg v prostor naj bi pravzaprav šlo. Sklepanje, da naj bi šlo za nadomestno gradnjo je preuranjeno, zlasti ker je tožnik temu ves čas ugovarjal. Brez popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede tega, je tudi presoja pravilnosti uporabe 62. člena ZUN in 17. člena Odloka, na katerih temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, preuranjena. O utemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje, bo glede na navedeno, tožena stranka lahko odločila šele, ko bo ugotovila, kdaj je bil sporni objekt postavljen in ali so bila na njem opravljena le adaptacijska dela oziroma ali gre dejansko za nadomestno gradnjo (rušenje prejšnjega objekta in postavitev novega), kdaj je bila ta opravljena ter ali se je pri tem spremenila velikost oziroma tlorisni gabariti objekta, kar je vplivalo tudi na spremembo dotedanjega odmika od parcelne meje s parc. št. 27 k.o. B.. Šele na takšni podlagi bo namreč mogoče pravilno uporabiti določbe Odloka, ki določajo, kdaj so odmiki objektov od parcelnih mej lahko manjši od predpisanih in kdaj je zanje potrebno pridobiti soglasje prizadetih sosedov mejašev.