Po imenu in priimku sicer značilno slovenski, v svojem fotografskem izrazu pa drugačen, samosvoj in globoko razmišljujoč, Janez Bogataj, se je s fotografijo začel ukvarjati že v rani mladosti v rodni Gorenji vasi. Prve korake v svet fotografije je namreč delal v fotoklubu pri nestorju slovenske fotografije Vlastji Simončiču. Srednješolska leta je v Ljubljani preživljal v pridobivanju znanja reprofotografije, hkrati pa so ga privlačili sodobni tokovi na področju umetniške fotografije. Tudi sam je veliko fotografiral. »Proti koncu šolanja sem tako nekaj najboljših fotografij nesel na revijo Mladina, če bi jih mogoče zanimalo…,« se spominja Janez, »sprejeli so me z odprtimi rokami in že takoj na začetku sem začel objavljati fotografije na naslovnici.« Po počitniški praksi se je leta 1979 na Mladini tudi zaposlil, kjer je ob Tonetu Stojku kot fotoreporter delal do leta 1987. »Prišla so leta, ko se je vse bolj dogajalo po gostilnah, kjer smo politizirali v nedogled. To me je vse bolj oddaljevalo od Mladine, zato sem se nekega dne odločil, da grem.« Kasneje je Janez Bogataj odšel v Pariz, tam sodeloval s fotografom Evgenom Bavčarjem, se v devetdesetih letih vrnil v domovino, fotografiral za Narodni muzej v Ljubljani, Gorenjski muzej v Kranju, še vedno se vsako poletje udeležuje različnih arheoloških izkopavanj v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Predvsem pa, kot pravi, je v zadnjih desetih letih zelo veliko bral. In s tem bržkone podzavestno izbiral izreke, misli, citate za tekstovni del fotomonografije Pastorala, ki je pri založbi Karantanija izšla konec preteklega leta. Fotografije zanjo so bile namreč ustvarjene, že mnogo pred tem, med leti 1979 do 1990.