Pri Pečnikovih ne mine dan, da se ne bi spomnili Lucijinega izginotja, in vsakokrat, ko izvedo, da se je izgubil otrok, jim je hudo pri srcu. »Najbrž še bolj kot staršem, ki česa podobnega niso doživeli,« pravi Simona, ki ne more nehati misliti na deklico iz Dravograda, za katero se je odhod izpred domačega dvorišča končal usodno. »Nihče, ki tega ni doživel, si ne more predstavljati, kako je hudo.« Ampak, videti je, da je Lucija svojo dogodivščino prenesla še najbolje od vseh. »Ona je to sprejela kot nekakšno igro, ki se je na srečo dobro končala,« pravi Tone. Oba starša, 13-letni Samo in vsi sorodniki pa se zdrznejo, vsakič ko jim deklica za trenutek izgine izpred oči; molijo za vsakega otroka, ki se je izgubil, in v spomin na dogodek, predvsem pa v zahvalo številnim ljudem, ki so pokazali toliko sočutja in solidarnosti, vsako leto pripravljajo pohod po poti, ki naj bi jo bila tistega julijskega dne prehodila Lucija. »Letos bomo načrt poti nekoliko spremenili, saj je teren zelo strm in zato prenaporen za starejše ljudi,« pravi Tone, ki za natančen datum pohoda še ne ve, saj ga bodo določili v sodelovanju z gasilci in planinci, ki pri pripravi pohoda sodelujejo. »A boste prišli?« me vpraša Lucija, ki sicer še ne ve natančno, kaj bo, ko bo odrasla. Vendar si njena očka in mamica ne delata prav nikakršnih iluzij o tem, da se bo pametna, živahna in nadobudna raziskovalka sveta prav dolgo držala domačega ognjišča.