Zdi se, da bo izredna bitka, ki se bije glede prihodnosti ameriške tobačna industrije, v naslednjih tednih dosegla svoj vrhunec. Bo Bill Clinton, da bi nekoč mogočni industriji naložil nove globe, sodeloval z republikanci s Capitol Hilla? Ali pa se bosta predsednik in kongres zadovoljila s poziranjem - in pri tem računala na to, da bosta pred jesenskimi volitvami v kongres prekosila drug drugega, predlagojoč vedno več nenavadnih glob, dokler proces ne bo propadel ne da bi ustvaril novo zakonodajo? Tudi tobačna podjetja se morajo odločiti. Ali naj sedaj, ko je kongres ločeno obravnaval dogovor, ki so ga podjetja sklenila z vladami zveznih držav lanskega junija - dogovor, ki je bil, če ga ocenjujemo nepristransko, že dovolj oster - zavrnejo sodelovanje pri iskanju nacionalnega konsenza, s čimer grozijo? In če se odločijo tako, naj se borijo za svojo stvar na sodiščih ali pa naj skušajo doseči hiter dogovor z vsako državo posebej? Zapletena zadeva. Naj poenostavimo. Politiki v bistvu razpravljajo o tem ali naj industrijo resno prizadenejo ali pa naj jo potolčejo do njenih zadnjih zdihljajev. Mogoče še ni prepozno poudariti, da ni nobenega razloga niti za eno niti za drugo. Če sodimo po protitobačni retoriki, je Amerika poslala pamet, kar zadeva kajenje, na dopust. Politiki in časniki brezobzirno govorijo o tobačnih podjetjih kot o "trgovcih s smrtjo", ki jih je mogoče primerjati z teroristi - lahko pa, da so še slabša. Seveda, kajenje je škodljivo, kot poudarja sleherna škatlica cigaret, prodana v zadnjih tridesetih letih v Ameriki. Toda škodljive so mnoge stvari: hrana z visoko vsebnostjo maščobe, alkohol, hitri avtomobili, nezaščiten seks in jutranji tek - vse te stvari pobirajo strahoten davek. V znosno svobodni družbi je vsakemu dovoljeno, da počne tisto, kar je zanj slabo, in za kar bi si drugi želeli, da ne bi počel, tako dolgo, dokler škoduje samo sebi. Kljub čvekanju o posrednem kajenju, ne obstaja noben dober dokaz, ki bi kazal, da predstavlja posredno kajenje za "drugotne" kadilce izmerljivo tveganje. Vztrajane ZDA, da zapre kadilce v majhne steklene kocke, že varuje nekadilce tako pred nadlegovanjem kot pred tveganjem. Strpna družba bi se zgrozila že samo ob tem, če zanemarimo poskus mobilizacije k linču nastrojene drhali proti disidentom. Drži, tobačna podjetja so si v celotni zadevi naredila medvedjo uslugo. Njihovo zavračanje, da bi priznala očitno - kajenje ni zdravo in povzroča odvisnost -, je treba uvrstiti med najbolj neumne in najmanj uspešne dezinformacijske kampanje v zgodovini. Toda to ne bi smelo vplivati na njihov položaj pred zakonom: tobačna podjetja ne bi smela biti obtožena nebrižnosti, kajti vsakdo je že desetletja vedel, kar so ta zanikala. Sodni procesi, ki so jih sprožile države, in v katerih zahtevajo odškodnino za stroške zdravstvene oskrbe, ki je posledica kajenja, in s katerimi so prisilili industrijo, da je sprejela pogajanja, so lari-fari. Če damo vse na tehtnico, kadilci s tem, da kmalu umrejo, varčujejo z javnimi sredstvi. Neprikrita prioriteta gospoda Clintona in kongresnih voditeljev - zmanjšati kajenje najstnikov - je samo še dodatno slepilo. Z preprosto prepovedjo prodajnih avtomatov in doslednejšim uresničevanjem sedanjega zakona, ki prepoveduje prodajo mladoletnim osebam, bi v tem pogledu dosegli več, kot pa z miljardnim oglobljenjem industrije, ali pa s tem, da jo prisilijo, da sprejme neustavno prepoved oglaševanja. Vojna napoved tobaku dela iz njega prepovedan sadež, to pa je zagotovo najboljši način, kako pripraviti najstnike, da ga bodo vzeli v roke.