V njegovi globoko katoliški porenski družini so Adenauerja učili, da mora spoštovati oblasti, toda v svoji dolgi politični karieri, ki jo je začel že leta 1906 v kölnskem mestnem svetu, se je naučil tudi, da je treba v viharni Evropi mir ustvarjati. Po prvi svetovni vojni je tako malo zaupal pruskemu Berlinu, da se je celo pridružil separatističnemu gibanju, ki je želelo Porenje priključiti Franciji. Kasneje je to gibanje zapustil, a vseeno ni hotel prevzeti kanclerskega položaja v weimarski republiki. Ostal je župan Kölna in ga skušal spremeniti v svetovno metropolo, toda uresničitev njegovih želja so leta 1933 onemogočili nacisti. Spoznali so ga za "nacionalno nezanesljivega" in ga prisilno upokojili ter ga leta 1944, osumljenega sodelovanja pri atentatu na Hitlerja, tudi zaprli. S takšno protinacistično preteklostjo je bil krščanski demokrat Adenauer idealen kandidat za prvega povojnega kanclerja, čeprav mu mnogi še danes očitajo, da je sto tisočem nacistov prehitro odpustil njihove medvojne grehe.