Poljski vojskovodja in državnik Józef Pilsudski je bil poosebljenje najodločnejšega poljskega boja za narodno in državno samostojnost. Rodil se je 5. decembra 1867 v družini poljskega litovskega podeželskega plemiča. Zgodaj se je začel ukvarjati s politiko. Leta 1887 so ga ruske oblasti zaradi domnevnega sodelovanja pri atentatu na carja Aleksandra II. obsodile na petletno izgnanstvo v Sibiriji. V domovino se je vrnil leta 1892 in se pridružil poljski socialistični stranki, vendar je bil zanj nacionalni boj pomembnejši od razrednega. Zato so ga leta 1906 s somišljeniki izključili. Že naslednjega leta je ustanovil svojo politično organizacijo. Njegov cilj je bil brezkompromisen oborožen boj za združeno in samostojno Poljsko. Ustanovil je posebno bojno organizacijo tako imenovanih strelcev. Z avstrijsko vednostjo in pomočjo so se člani urili na območju Krakova in Lvova. Organiziral je tečaje za oficirje in podoficirje. Vztrajno se je vojaško tudi sam izobraževal. Čeprav ni nikoli služil vojske, se je usposobil celo za predavanja iz taktike. Med privrženci, tudi poklicnimi vojaki, je veljal za nesporno vojaško avtoriteto. V Pilsudskem in njegovi vojski je Avstro-Ogrska videla možnost pridobitve Poljakov za skorajšnjo vojno z Rusijo. Pilsudski in tovariši pa so Avstro-Ogrsko sprejemali samo kot začasen korak k samostojni Poljski. Zato so na začetku vojne v avstro-ogrski vojski organizirali poljsko legijo in se bojevali proti Rusiji. Legijo so sestavljale tri brigade. Toda leta 1917 sta dve brigadi zavrnili prisego Nemčiji, zato so ju Nemci razpustili, kmalu nato še tretjo preostalo brigado. Pilsudskega so prijeli in internirali v Magdeburgu. V Varšavo se je vrnil 10. novembra 1918 in prišel s pomočjo regentskega sveta na čelo nove poljske države. Poljsko je vodil v času hudih notranjih pretresov in bojev za meje. Marca 1920 je dobil naziv prvega maršala Poljske, aprila je začel vojno s sovjetsko Rusijo. Z oblasti je odšel leta 1922, toda zaradi razsula v državi se je leta 1926 z udarom vrnil na oblast. Čeprav so Poljsko formalno vodili drugi, je bil nesporni voditelj vse do smrti. Naravnega sovražnika Poljske je videl v Rusiji, zato si je skušal zavarovati hrbet. Leta 1934 je s Hitlerjevo Nemčijo sklenil desetletni sporazum o prijateljstvu in nenapadanju. Umrl je 12. maja 1935. Pokopan je v Krakovu v grajski grobnici, skupaj s poljskimi kralji. Komunistična Poljska bi zaradi njegove protirevolucionarnosti najraje videla, da ga sploh ne bi bilo. Toda iz zgodovine Poljske se ga ni dalo izbrisati.