Visoka inflacija ni požrla le velikih dobičkov in zagrizla v človeka vredno plačilo za delo, pač pa je nevarno zamajala tudi verodostojnost te vlade, ki se je v paniki zatekla k najlažjemu izhodu: poceni populizmu. Kar naenkrat je mimo vseh štruc v smetnjakih zagledala lačna usta in kot bi jo zapekla vest, najprej pomislila na temeljno ekonomsko vprašanje: topovi ali maslo? Glede na to, da država ni v vojni – če odštejemo premierovo vojno napoved inflaciji in tajkunom, pri čemer za prvo ne najde resničnega vira, za druge pa definicije, ki bi zajela vse, ki so mu v želodcu – so topovi pogrešljivi, maslo pa še posebno v volilnem letu nikakor. Obrambno varčevanje, ki ga je naročil Janša, hitropotezno pa izvedel Erjavec, s stališča potreb Slovenije ni nikakor sporno, saj opreme, ki jo vojska kupuje, tako nima kdo uporabiti, po statističnih kazalcih pa smo celo precej visoko v svetovnem merilu po porabljenih sredstvih za obrambo na število prebivalcev. 183 dolarjev per capita nas uvršča na 34. mesto, pred večino novih članic zveze Nato. Sporno pa je predvsem dvoje. Obrambni minister, ki si ga bomo zapomnili predvsem po neverjetni potrebi pojavljati se pred objektivi kamer in fotoaparatov s čelado in »pancirko«, se je zavoljo demagogije odpovedal 33 milijonov evrov težkim oklepnikom, ki jih je bataljon RKBO še pred mesecem krvavo potreboval za sodelovanje v Natovih enotah za hitro posredovanje. Če jih zdaj kar naenkrat ne potrebuje, jih torej ni potreboval niti lani, in če jih ni potreboval bataljon RKBO, zakaj potem 1. brigada potrebuje vse tiste patrie, ki so tudi socialno ogrožene Slovence stale 278 milijonov evrov... Poceni demagogija? Povsem mogoče, a ništrc v primerjavi z Erjavčevo demagogijo, ki – pa čeprav »kriegsminister« – razume žrtev, saj je vendar narod v stiski in mu je treba ne le ponuditi višje otroške dodatke in večje olajšave pri dohodnini, pač pa mu za povrh kupiti še inkubator. Vsekakor pa nespretno žongliranje z oklepniki, transportnimi letali in nadgradnjo helikopterjev kaže na izjemno slabo načrtovanje nakupov za vojsko.Minister Erjavec je sicer že ob predstavitvi varčevalnih ukrepov namignil, da bo slišal kakšno krepko na sedežu Nata, ker ne le, da se izdatki za obrambo ne približujejo obljubljenima dvema odstotkoma BDP (pomagal bi nam lahko ob enakem obsegu obrambnega proračuna le katastrofalno slab BDP), pač pa ob nominalno višjih izdatkih celo padajo pod 1,7 odstotka. A resnica je nekoliko drugačna: Nato na Slovenijo ne gleda več kot na povsem verodostojno partnerico, saj so številne zaveze ostale le pri izrečenih besedah in skladno s tem naša država nima statusa prvokategornice niti med zadnjesprejetimi članicami. Težko je zato verjeti, da bodo v Bruslju navdušeni nad vse manjšo vojsko in nepopolno opremljenostjo enot za radiološko, kemično in biološko obrambo na račun umirjanja socialnega vrenja, še posebno po tem, ko so se vsa nežna diplomatska opozorila – znebite se pilatusov, nehajte ga sr... z ladjami, vlagajte v zmogljivosti, ki jih zveza še nima... – izkazala kot bob ob steno. A topovska zgodba je le en kamenček v mozaiku nove koncesijske politike, za katero se je navdušil nekoč neizprosni pogajalec Janez Janša. Dosežen dogovor s sindikati javnega sektorja, ki so tako odpovedali stavko, je po Janševem mnenju »produktiven in razumen kompromis«, saj so s sindikati dosegli dogovor, ki ne bo ogrožal makroekonomske stabilnosti. Dogovor pravi, da bodo zaposleni v javnem sektorju v nov plačni sistem stopili s 1. majem letos, plačna nesorazmerja pa bodo odpravljena do konca leta 2010, a logika zmage kompromisa je v tem primeru nekako sprevržena, saj so sindikati dobili le tisto, kar jim je bilo obljubljeno že leta 2004, pa po Virantovih besedah vlada tega ni mogla izpolniti, ker bi to pognalo inflacijsko spiralo. Vlada je tako razglasila za uspeh nekaj, kar je bila tako in tako dolžna storiti, če v tej državi dogovori sploh še kaj veljajo. Sicer pa se bodo o trdnosti dogovora najprej prepričali prav uradniki, šolniki, medicinske sestre... Ne gre namreč pozabiti, da bo popravljanje plačnih nesorazmerij v prevladujočem delu na plečih naslednje vlade, izgovori o »zgrešenih potezah in odločitvah« prejšnje garniture pa pritičejo tako desnici kot levici. Skoraj neverjetno transformacijo v popuščajočega pogajalca je vladna ekipa dopolnila s sklenjenim dogovorom z avtoprevozniki, ki jim s cestnimi pošastmi doslej ni uspelo dovolj ustrahovati predsednika vlade ali pristojnih ministrov, tokrat pa jim je po relativno kratkem obdobju od prve napovedi protestne zapore ceste do prvih pogajanj uspel veliki met. Ne le, da so ministrstvo za promet prepričali v 4 milijone evrov subvencij za nakup najbolj ekoloških tovornjakov – torej za subvencionirani nakup osnovnih sredstev, ki bodo manj onesnaževala zrak kot njihova sedanja osnovna sredstva – in izvabili obljubo o popustih pri cestninah za najbolj ekološka vozila, pač pa so ministrstvo za promet skoraj zavezali, da jim pomaga neuklonljivega finančnega ministra prepričati, naj štejejo investicije za davčno olajšavo. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo, kaj bo na to porekla evropska komisija: na skupnem evropskem trgu so namreč vsi ponudniki storitev enakopravni, z v četrtek podeljenimi koncesijami pa so naši prevozniki primerjalno v boljšem položaju, a ne le na domačem trgu.S koncesijami, ki jih deli kot po tekočem traku, pa je v boljšem položaju na političnem trgu tudi premier Janša in njegova stranka. Inflacija, ki jo je z opustitvijo nekaterih ukrepov dodatno generirala ta vlada, je močno orodje v rokah tistega, ki ga zna uporabljati, še posebno pa lajšanje težav, ki jih ta inflacija povzroča. Janša ima v rokah vse vzvode za sprejemanje olajševalnih ukrepov, opozicija praktično nobenih. Učinki bodo morda res kratkoročni, a tudi volitve so pred vrati.isoka inflacija ni požrla le velikih dobičkov in zagrizla v človeka vredno plačilo za delo, pač pa je nevarno zamajala tudi verodostojnost te vlade, ki se je v paniki zatekla k najlažjemu izhodu: poceni populizmu. Kar naenkrat je mimo vseh štruc v smetnjakih zagledala lačna usta in kot bi jo zapekla vest, najprej pomislila na temeljno ekonomsko vprašanje: topovi ali maslo? Glede na to, da država ni v vojni – če odštejemo premierovo vojno napoved inflaciji in tajkunom, pri čemer za prvo ne najde resničnega vira, za druge pa definicije, ki bi zajela vse, ki so mu v želodcu – so topovi pogrešljivi, maslo pa še posebno v volilnem letu nikakor. Obrambno varčevanje, ki ga je naročil Janša, hitropotezno pa izvedel Erjavec, s stališča potreb Slovenije ni nikakor sporno, saj opreme, ki jo vojska kupuje, tako nima kdo uporabiti, po statističnih kazalcih pa smo celo precej visoko v svetovnem merilu po porabljenih sredstvih za obrambo na število prebivalcev. 183 dolarjev per capita nas uvršča na 34. mesto, pred večino novih članic zveze Nato. Sporno pa je predvsem dvoje. Obrambni minister, ki si ga bomo zapomnili predvsem po neverjetni potrebi pojavljati se pred objektivi kamer in fotoaparatov s čelado in »pancirko«, se je zavoljo demagogije odpovedal 33 milijonov evrov težkim oklepnikom, ki jih je bataljon RKBO še pred mesecem krvavo potreboval za sodelovanje v Natovih enotah za hitro posredovanje. Če jih zdaj kar naenkrat ne potrebuje, jih torej ni potreboval niti lani, in če jih ni potreboval bataljon RKBO, zakaj potem 1. brigada potrebuje vse tiste patrie, ki so tudi socialno ogrožene Slovence stale 278 milijonov evrov... Poceni demagogija? Povsem mogoče, a ništrc v primerjavi z Erjavčevo demagogijo, ki – pa čeprav »kriegsminister« – razume žrtev, saj je vendar narod v stiski in mu je treba ne le ponuditi višje otroške dodatke in večje olajšave pri dohodnini, pač pa mu za povrh kupiti še inkubator. Vsekakor pa nespretno žongliranje z oklepniki, transportnimi letali in nadgradnjo helikopterjev kaže na izjemno slabo načrtovanje nakupov za vojsko.