Dijaška leta v Novem mestu so mu ostala v lepem spominu. Novemu mestu sta namreč v tistem času kultura in šolstvo dajala pečat. To so bila leta novomeške pomladi, povojni čas literarnega, umetnostnega in tudi socialnega vrenja. Profesorji širokih znanj in obzorij so bili v mestu priljubljeni. Med njimi nedvomno profesor Amat Škerlj1, ki je dijakom razkrival modrosti in lepoto latinskih in grških klasikov; profesorja Jože Kovač ter Rudolf Južnič in drugi. Med dijaki pa je veljal za pravega ocenjevalca "literarnih prvencev" Anton Podbevšek, ki je tudi v spisih mladega Ivana videl literarno nadarjenost. Dijaki so se navduševali nad grškimi in rimskimi pesniki in dramatiki ter njihovimi velikimi misleci. Brali pa so tudi domače avtorje. Ivanu so bili blizu pisci, ki so poglobljeno (npr. Dostojevski) in poetično opisovali življenje. Vse življenje mu je ostal v spominu verz pesnika Franca Albrehta iz zbirke Mysteria dolorosa (izšla leta 1917), ki pravi o smrti: "Kaj vem, če nisi dobra mati, ki trudne zazibavaš v sne pojoč jim milo: Spati, spati, spati…". V knjižnici je - potem ko si je opomogel od druge svetovne vojne – imel v originalu Homerjevo Iliado in Odisejo, Horaca, Pindarja, Plutarha, pa poleg domačih pesnikov kitajskega Li Taj Poja, indijskega Tagoro, Goetheja, Puškina in druge. Posebej rad je prebiral roman Ramaina Rollanda Miklavž Breugnon, večkrat tudi roman švedskega zdravnika in pisatelja Axela Muntheja San Michele. Med filmskimi igralci pa se mu je najbolj priljubil neprekosljivi komik Charlie Chaplin.