Nič hudega, trdi vladi naklonjeni tabor. Avstrija se je normalizirala v pomenu, da je osvobojena »hromečega konsenza« in je pokopala težnjo po blagoglasnosti. Pod pritiskom sproščenega gospodarsko-političnega liberalizma se hitro podirajo okorele strukture, pravi ta tabor. Socialni konflikti, oprti na razpoznavne ideološke temelje, naj bi bili skoraj dobrodošli dokazi, da je družba zadihala s polnimi pljuči, čeprav nadaljujoče se demonstracije dokazujejo, da osvoboditev od prisilnih jopičev socialnega konsenza večine družbe ne navdušuje; nasprotno, vznemirja jo. Med nespravljivo razdeljenima taboroma zagovornikov in nasprotnikov je še plast, ki se je umaknila v notranjo emigracijo. Argument, da naj bi med bitko med nosilci družbenih interesov družba spet začela dihati, je ni prepričal, ker sodi, da je bila cena za domnevno reformo previsoka - Avstrija je s premikom v sivo območje desnega populizma postala evropsko strašilo.