Kdo so posamezni gledalci, ni potrebno navajati, dodajmo le, da se na igrišču odvija nogometna tekma z že znanim naslovom recesija slovenskega gospodarstva v letu 1992. Sindrom nogometne tekme odraža realnost pogajanj okoli dogovora o socialnem konsenzu, ki naj bi predstavljal temelj gospodarske politike in bi ublažil posledice zniževanja inflacije; sočasno naraščajoči padec družbenega proizvoda in nezaposlenosti. V inflacijski tekmi je podobno kot v nogometni tekmi vedno v prednosti tisti, ki prvi poveča cene ali plače in jih obenem zadnji tudi preneha povečevati. Zato so toliko razumljivejše zahteve sindikatov po spremembi zakona o zajamčenih osebnih dohodkih in plačah. Dvig cen naftnih derivatov, električne energije, zemeljskega plina, mlečnih izdelkov po sklepu vlade v preteklem mesecu in ostalih osnovnih življenjskih potrebščin zaradi spremembe temeljnega prometnega davka v tem mesecu, potrjuje pravilo, da želi biti vsak od pogajalcev na dobičku in nihče na izgubi. Zato Lester C. Thurow tudi sklene, »da dobrovoljna dohodkovna politika pravzaprav ne obstaja, saj je vsakdo preveč stimuliran, da pri njej ne sodeluje«. Tu pa leži tudi vzrok za enačenje dohodkovne politike Thurowa in pogajanj okoli socialnega dogovora ter dvom v njihovo uspešnost.