Slovenija velja za socialno razvito državo, ki je v tranzicijskem obdobju uspela ublažiti socialne pritiske razvijajočega se kapitalizma. Za socialno varnost namenja podoben delež BDP kot članice EU, stopnja revščine je nižja od evropskega povprečja, pri indeksu človeškega razvoja pa se že tretjo leto zapored uvršča okoli 29. mesta med 173 državami. Toda Slovenija na politični ravni postaja vse bolj podobna Japonski, na socialnoekonomskem področju pa Nemčiji. Nemški model v Sloveniji ni uspel, vplival pa je na radikalizacijo sindikatov in socialno ekonomski paternalizem vlade. Gospodarsko okolje je še vedno visoko regulirano in pri podjetjih ni prave kulture sprememb. Podjetniška rešitev tiči v trikotniku znanost, podjetništvo in tržna konkurenčnost, na državni ravni pa v jasni razvojni prerazdelitvi proračunskih sredstev v korist gospodarstva, šolstva in socialnih programov namesto financiranja vedno večje državne birokracije. Če želi Slovenija ohraniti socialno reguliran tip kapitalizma, bo v novem socialnem sporazumu morala bistveno deregulirati trg dela in povečati partnerstvo na podjetniški ravni. Država bi morala namesto podjetij prevzeti socialne stroške zmanjšanja zaposlenosti, hkrati pa bi morali spodbuditi participativne oblike demokracije v podjetjih. Kajti tudi pri nas velja stara modrost, da je mogoče graditi celotno socialno infrastrukturo in socialni konsenz šele na temeljih zdravega podjetništva in učinkovitega gospodarstva.