Uspešna pa je takrat, ko tudi posameznik sam prispeva k aktivnostim okolja. Avtor nadalje navaja, da bo proces vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redno okolje mogoč takrat, ko se bo z večjo informiranostjo, usposobljenostjo večjega števila učiteljev, odpravljanjem ovir in s prilagoditvijo pogojev in programov povečal delež tistih otrok, ki se bodo lahko izobraževali v rednih razmerah (Opara, 2005). Kasztantowicz (1982, v: Schmidt, 2001a) govori o obnovi, ponovnem združevanju nekoč nedotaknjenih, a razdvojenih celot. Beseda integracija dobesedno pomeni dopolnitev nezapolnjene celote in vključitev tistega, s čimer celota pravzaprav šele pridobi dejansko izpopolnjenost. Preneseno na področje družbenega naj bi to pomenilo, da je družba izpopolnjena takrat, ko so v njo pritegnjene tudi obrobne skupine, ki kljub različnim oviram izpolnjujejo »normalnost«. Kasztanowicz tudi poudarja, da je razlikovanje med integracijo kot ciljem in integracijo kot sredstvom najpomembnejše. Kadar jo poimenujemo kot cilj, pomeni vključevanje oseb z motnjami v razvoju v širše socialno okolje na vseh možnih področjih. Ko pa jo uporabljamo za poimenovanje prilagajanja pogojev in odnosov med prizadetimi in neprizadetimi, pomeni integracija praviloma sredstvo za uresničitev socialne integracije. Leadbetter (v: Hvala, 2004; Lisec, 2007) predstavlja tri razsežnosti integracije, in sicer: funkcionalno, lokacijsko in socialno.