Včeraj zvečer sva tudi midva smuknila v Komuno, na ogled filma Ljubljana. Najboljši prizor v njem je bil posnetek s »parade ljubezni«, ampak to je bil Berlin, ne Ljubljana. Prizori ob šanku ali v disku so bili že neštetokrat uporabljeni, nekaj prizorov bi bilo dobro gradivo za bolj osmišljeno celoto, življenjska filozofija, ki se drži tega filma, je romantični nihilizem na nižji, sentimentalni ravni. S tem se znova odpira vprašanje o kakovosti slovenskega filma. Zelo soglašam z Marcelom Š., da so ti filmi »politično povsem benigni«, kar jim je seveda v škodo. Da bi kateri zaslužil nagrado pri Prešernu, ki je letos ni bilo? To že, ampak kateri? Sladke sanje so dobile nagrado v Portorožu. Ampak za kaj? Za hudobnega posiljevalca deklic, ki se nazadnje izkaže za protikomunista iz Demosove druščine? So tisto komisijo vodili politično-ideološki nameni? Zaslužnejša se mi zdi Zadnja večerja, zanimivejši Poker. Cvitkovičev Kruh in mleko je lepo napravljena, za film prekratka študija iz vsakdanjega življenja, po okusu in ideologiji nekdanjega socialnega realizma. In kaj še ostane?