Verico se seveda drživa za roke. Vedno, kadar hodiva po ulicah in cestah, največkrat pa tudi na sprehodih, ko občutki nevarnosti popustijo in se v zameno prikrade nekaj drugega, sladkost bližine in priložnost za tista prva drobna sporočila, ko besede šele nastajajo in so v zamudi. Minil je že tisti prvi čas, ko se je čutila ujeta in nadzorovana, pa se mi je iztrgala iz roke, poletela sama naprej in se dala preplašenemu dedku spet ujeti, a z veselim in ponosnim smehom, češ, si videl, da mi nisi več potreben in da sem razsodnejša, kot vsi skupaj mislite? Zdaj slutim in čutim novosti: vse pogosteje me kar sama prime za roko, pa ne le iz vdanosti ali navade, marveč da čuti, da je tudi z menoj vse v redu. V takem novem razmerju sva se lepega spomladanskega dne spuščala po položni vijugasti gozdni stezi proti oltarčku s kipom lurške Marije v Lipici. Najini koraki so se mešali s pevskimi vajami posameznih ptic po vejah, grmovju in v šopih že sočne trave. Včasih sva obstala ob kakem presenečenju: ko je leseno zadrdralo z votlega debla in sva ugledala glasno zaposleno žolno; tudi vodeb se je kdaj pa kdaj značilno zasmejal tam nekje v zelenih skrivališčih nad robom globeli; za glasbeni priboljšek je poskrbela vedno nekoliko skrivnostna kukavica. Mimo mogočnih divjih kostanjev, pred katerimi bi stebri