»V tem bazenu smo se kot otroci neštetokrat kopali,« nam je zaupala Unnur in ob tem pokazala na del usločenega zidu, ki je razpadal pod težkim nanosom strjene lave. Le majhen del nekdanjega bazena je uspel uiti debelemu pokrivalu vulkanskih kamnin. Tu pa tam je najti še ostanke napol porušenih hiš, ki jih premagani tok lave ni uspel v celoti zagrebsti pod sabo. Naselje je sedaj popolnoma obnovljeno, tone vulkanskega pepela so že davno počistili s streh domov in ulic, življenje v živopisanih hišicah teče nemoteno dalje. Izbruh leta 1973 je popolnoma spremenil relief otoka: povečal je površino otoka in na plan dvignil 221 metrov visok Eldfell. Pot do vrha vulkanskega kraterja mi je zbujala posebne občutke, saj sem stopal po površju, ponekod še toplem, ki je le nekaj let starejše od mene. Nova ozemlja Heimaeyja so še precej na redko poraščena, zato je vsaka, še tako majhna rastlina na črni preprogi vulkanskega grušča toliko opaznejša in občudovana. Čez mnogo let, ko bo ločnica med starimi in novimi območji zabrisana, bo Edlfell le še eden izmed vrhov Heimaeyja. Informacijske table, ki predstavljajo najmlajši vrh otoka, bodo strohnele, zelena preproga, ki ga bo pokrila, pa bo le še en pašnik več za številne ovce, ki se bodo gostile s sočno travo. Tako kot se gostijo na Heimakletturju, z 283 metri najvišjem vrhu otoka.