Planina Jezéra in skalna Komna sta bili nekoč planinski raj, kjer so bivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca. Pogosto so se prikazovale v dolini, da so pomagale siromakom v stiski. Porodnicam so stale ob strani in dečki, ki so jih žene rodile z njihovo pomočjo, so bili svoj živi dan pod posebnim varstvom belih žena. Učile so pastirje spoznavati zdravilne moči zelišč, po njihovi želji je po golih skalnatih robovih rasla sočna trava in koze siromakov so tam našle pašo. Bele žene niso marale, da bi se jim ljudje zahvaljevali, in če se je kdo približal njihovi visoki dolini, so mu branile nadaljevati pot z grozečimi gibi. Če se je kdo pomotoma ali iz predrznosti približal njihovim bivališčem, so ga gosti kaméni plazovi, nalivi in neurja z gora prisilili k vrnitvi. Po grebenih in stenah, ki strmo padajo v Soško dolino, so se pasli njihovi snežnobeli gamsi in stali na straži. Če se je bližal vsiljivec, so sprožili kamenje s skalnega roba. Te gamse je vodil postaven gams z zlatimi rogovi, imenovan Zlatorog. Bele žene so ga bile naredile neranljivega. Ko bi ga bila tudi zadela strelčeva krogla, kamor koli bi bila padla samo kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeno snežno plan, pri priči bi pognala iz vsake kaplje krvi zel čudovite zdravilne moči. Imenovali so jo čudežni balzam ali triglavska roža. Če je Zlatorog odtrgal list te zeli, je na mah ozdravel, tudi če bi ga krogla zadela v srce.