Od takrat sem se začela z njim veliko ukvarjati tudi sicer, ne le v sedlu. Rada sem ga čistila; to je imel zelo rad. Vedel je, da ga »lišpam« in neznansko rad je bil lep. Pogosto sem ga na prostost izpuščala samega, da se je v miru napasel na sočni travi in še kopice dobrot sem mu čez dan znosila v njegov boks. Seveda se je potem iz polnih pljuč še bolj oglašal za menoj. Kadar so bila na primer hlevska vrata zaprta, je natanko vedel, kateri koraki so moji, in se je tudi ustrezno oglašal. Od vseh dobrot je najbolj cenil sveža jabolka. Popolnoma sem se zagledala vanj, ker sem šele zdaj, ko sem se toliko ukvarjala z njim, ugotovila, kako čudovitega konja imam.