Vadili sva po glasbi s plošče. »Kako grozno hitro,« je potožila Nataša. In prav je imela, pianist se je na posnetku prav posebej potrudil. Kadar je igral Peter, se sicer prav tako ni ravnal po nas, toda opazoval nas je in je samodejno upošteval, če smo zaostale. »No, kako vama kaj gre?« je peti dan med ogrevanjem zanimalo Rando. To je bilo okrog pol dveh, ravnokar sem si snela zapestnico za srečo in brskala po torbi, ker se je rdeči usnjeni mošnjiček spet skril nekam na dno. »Res misliš, da ti bo šleteča riba’ pomagala, da boš prav ti plesala solo?« me je podražila. »Bila, nora si.« Randa je morala ves čas dražiti s svojimi pripombami, takšna je pač bila. Zato sem rekla mirno, kolikor sem mogla: »Ne vmešavaj se, Randa.« »Prav nič se te ne tiče, ali se vmešavam ali ne. Rečem lahko, kar hočem, in povem ti, Bila, bolje bi odplesala solo od tebe,« me je napadla. »Pojdi h gospe Bandiol in mi prizanesi s temi čenčami.« »Čenčami? Boš že videla, da to niso nobene čenče!« »Kaj niso čenče?« je s praga vprašala gospa Bandiol. Nihče ni odgovoril. Majuka, Jurij, Beni in Uzonka niso hoteli tožariti, vmešavati pa se sploh niso hoteli. Le kaj bi imeli od tega? Nataša je molčala in Randa je bila preveč strahopetna, da bi gospe Bandiol povedala svoje mnenje. Dopoldne v šoli ni bilo mala malica. Pisali smo test pri biologiji in pri angleščini nas je Hornikel spraševal besede. Ničesar nisem jedla, ker mi je za to preprosto