A življenje ima to trmasto navado, da vsakokrat znova preseže še tako drzno domišljijo. Tudi glede zaporov. Téma je za slovenske razmere še toliko bolj zanimiva in aktualna, ker je naš visok narodni voditelj pred časom plastično razložil, da so z njegovim prihodom minili časi polpraznih zaporov. Perje bo frčalo naokrog, se je pridušil, in nove zapore bom dal zgraditi, da bojo poštenjaki lahko mirno spali. Vendar se za zdaj ni rodilo še nič iz te sijajne zamisli. V Sloveniji imamo za 500 zapornikov kar 800 čuvajev. Sramota pa taka, v obeh pogledih. In v Evropi se obetajo še bolj revolucionarne spremembe. Začelo se je kje drugje kot v ZDA, nadaljevalo v skandinavskih državah, zdaj pa so novost začeli uvajati tudi v Belgiji. Po novem določen segment obsojencev kazen lahko prestaja doma. Okoli gležnja človeku namestijo elektronsko zapestnico. Po ekranu čuvaj spremlja zapornikovo gibanje, seveda v coni, ki mu je dovoljena. Zapornik mora vsak svoj premik vnaprej sporočiti po telefonu. Računalnik ga prepozna po glasu. Alarm pa se nemudoma sproži, če zapornik prestopi meje dovoljene cone ali če si sname zapestnico. Takšna je - približno in poenostavljeno - tehnika izvedbe. Sistem, ki je v Bruslju v poskusni fazi, za zdaj velja samo za zapornike, ki ne prestajajo kazni, daljše od leta in pol, in ki so zaprosili za pogojni odpust. V poštev ne pridejo spolni delinkventi, prodajalci mamil in drugi primeri visoke stopnje tveganja. Seveda se mora tudi obsojenec strinjati s takšne vrste nadzorom, imeti mora zaposlitev s stalnim urnikom, ravno tako pa mora imeti stalno bivališče s telefonom. Kar precej pogojev, res je. Ampak vsak začetek je skromen in težak.