Vse zmešano. Groza. Fridi pa se sploh ne zdi. Paradižnikova semena se ji lepijo na brado, pri tem pa se mi smeje. »Povej, je mogoče, da si se zaljubila?« »Neumnost! Od kod ti pa to? Samo piševa si, drugega nič.« »Kar tako, občutek!« Frida se še naprej smeje in si poliže majonezo z ustnic. »Saj ne vem niti tega, kakšen je.« »No, poslušaj, še zmeraj je drugi najlepši fant v Angliji.« »Kdor verjame, pride v nebesa.« »Ko sva že pri najlepših.« Frida si zatlači preostanek sendviča v usta, si s hrbtiščem roke obriše semena z brade, me prime pod roko in me napoti proti Finnu. »Kaj pa hočeš od njega?« »Sklenila sem, da mu bom v določenih okoliščinah ponudila roko in mu pomagala pri razredni zabavi,« razloži Frida. »Ubogi fant navsezadnje nič ne more za to, da ga je Nela predlagala.« »Sem mislila, da ga ne maraš, ker se je sam volil.« »Prav to bi rada izvlekla iz njega.« Finn sedi po turško na mizi za namizni tenis, nastavlja svoj temno zaočaljeni obraz soncu in je videti, kot bi ga kdo naslikal. Kul, to mu je treba priznati. Šele ko mu Frida pomaha z roko pred očmi, naju opazi. Sname si očala in presenečen mežika v naju. »Živjo!« »Si se sam volil, kajne?« Frida ne ovinkari, takoj preide k stvari. A če je mislila, da lahko Finna s tem zmede, se je motila. On, miren kot fakir, trenutek preudarja, potem