Ti spomini so moje misli odpeljali k potapljaškim avanturam tistega poletja. Šla sem plavat s potapljaško masko in dihalno napravo na koralni greben v sinajski puščavi. Do takrat sem greben vedno videla le skozi stekleno dno izletniškega čolna. Sem kratkovidna in nikoli ne bi verjela, da bom sposobna videti, kaj se dogaja globoko pod morsko gladino brez posebnih priprav. Ne vem, kaj me je prignalo, da sem vseeno poskusila. Mogoče moja starost, mogoče vročina. Mogoče je bil to trenutek za razvajanje same sebe. Kakorkoli že. Snela sem očala –zaveso med svetom in mano – si čez obraz poveznila potapljaško masko in se odpravila raziskovat v kristalno modro vodo. Našla sem prostor neverjetne lepote, poseljen z ribami bleščečih barv in neskončno tih. Ne vem, kaj me je bolj ganilo, lepota narave ali to, kako enostavno sem se lahko kar naenkrat z njo povezala. Bila sem tako čustveno zavzeta, da nisem opazila, da hodim po morskih ježkih in po ostrih koralah, ki so me opraskale do krvi. Kasneje tisto noč so se ob meni izmenjevali vsi trije moji otroci in menjali mokre brisače na podplatih mojih ranjenih nog.