Potem sem se spomnil, da v kolikor vem, naj se ne bi nič zgodilo. Stopil sem do pisalne mize in pogledal. V pisalnem stroju je bil en bel in en rumen list, med njima pa kopirni papir. Stran je bila popisana približno do polovice, čisto spodaj pa je stala sama zase ena beseda. Nisem je mogel prebrati. Snel sem očala, a ni pomagalo, zato sem jih spet nataknil ter se sklonil na razdaljo nekaj centimetrov od pisalnega stroja. Zbral sem se. Tista beseda je bila #Konec#. Ob pisalnem stroju sem zagledal majhen, a čeden kupček natipkanih strani, izmenično belih in rumenih. Čudovito! Napisal sem zgodbo! Če se mi je takrat kar koli pametnega motalo po glavi, to utegne biti najboljša zgodba, kar sem jih kdaj napisal. Žal nisem bil v stanju, ko bi jo lahko prebral. Moral bi obiskati optika zaradi novih očal ... ali kar koli že.