Tedaj ni bilo prve pomoči ali socialne delavke, vse je manjkalo. V mestu smo bile “fac-totum”: iskale smo stanovanja, dajale injekcije, skrbele za prevezovanje in čuvanje. Naš dom je bil vse: od podstrešja do gostilne in prefekture. Prav vse kote sem prehodila ob vseh urah, tudi ponoči; srečevala sem tudi pijance, vedno pa našla veliko spoštovanje. Nikdar me ni bilo strah, ker sem to delala iz pokorščine. Če bi tam bila po svoji volji, bi se mi mogoče kaj zgodilo; ker pa je naša karizma blagoslov pokorščine, smo prosti in gremo, kamor hočemo. S s. Mihelangelo sva pred leti želeli obiskati goriško jetnišnico. Prejeli sva dovoljenje. Šli sva v vse celice. Videli sva vse tiste zapornike, o katerih so nam pripovedovale razne družine na Goriškem. Zapornike sva spraševali, zakaj so notri. Prav vse so nam zelo jasno in iskreno povedali. Spomnim se, kako je eden imel na verižici 10 lir, na stenah pa slike nagih žensk. Vprašala sem ga, kako to, da ima take slike po zidovih. Povedal mi je, da je to njegova sestra. Odvrnila sem mu, da je ponižujoče imeti take sestrine slike. Vprašala sem ga, zakaj nosi okrog vratu 10 lir in zakaj so ga priprli. “Zaprli so me, ker sem ukradel 300.000 lir,” mi je povedal. “Jaz bi na tvojem mestu ne nosila kovanca, ker sem zaradi njega v ječi,” sem mu odgovorila. Vprašal naju je, ali mu lahko prineseva kakšen časopis in kaj drugega. Ko sva se naslednjič vrnili k njemu, okoli vratu ni imel več nič, pa tudi slike je snel s sten. Veliko sem hodila tudi po bolnišnicah, vojašnicah in po družinah. Spominjam se, kako je bilo, ko je divjala kakšna huda gripa. Cele družine so bile v postelji. Skušala sem jim pomagati, jim skuhala kavo, poskrbela za nakupe. V tem sem uživala. Potem ko je mama zbolela, nisem mogla več ven. Ostala sem v domu in od takrat skrbim za naše gospe; prej sem bila veliko zunaj. Ko je s.