Smešno, njeni veliki joški, voljni in gnetljivi, takoj ko sta razdraženi zapustili modrček, ti strašni gmoti z neznanskima kolobarjema, ki sta davila utapljajoči se bradavički, ti valujoči polcelini, ki sta se pričeli širiti nekje pod vratom, se razpeli nad pazduhama in oblo sklenili nekje nad popkom, ti nenavadni konstrukciji, ki sta ob dotiku rok poljubno spreminjali obliko, se krčili, raztezali, dvigovali in spuščali, potovali pod brado in zibajoče pristali skoraj pod rebri, sta se izpod beder zdeli le kot dva majhna skromna stožca. Zgoraj malce vdolbena in spodaj rahlo izbočena sicer, kot da bi ju neka neznana sila držala v tem nenaravnem položaju: vodoravno in ležeče, malce postrani in malo bolj desno, spet malo bolj levo, pa kljub vsemu le stožca. Daleč od monumentalnih širjav, ki so jih sicer ponujali Pijini joški. Takrat, na primer, ko je snela modrček, in sta izbruhnili v neposredno otipljivost, oblo in slastno, gibko in mehko. Ko mi jih je počasi spustila na oči, težke in neprehodne, temne in dišeče, mi jih zlobno ustavila na ustih, ki jih niso mogla ujeti, begajoč od ene do druge, od še rastoče do že nabrekle bradavičke, pa spet v temen prepad med njima, v brezno, ki je vroče utripalo od krvi in znoja, od potu, ki se polzel po mehkih prepadnih stenah in švica, ki se je nabiral pod njima. Ko je mednju za trenutek vklenila moj vrat, samo toliko, da je začutila moj povečani utrip, potem pa ju počasi potegnila na suho, dokler s svojimi ni dosegla mojih bradavičk. Ne vem, v primerjavi z ženskimi so se mi moške bradavice vedno zdele kot dva majcena flajštra, kot dva zamaška od piva ali česa podobnega. Pravzaprav jih v resnici niti ni dobro videti; sta kot majcena kolobarčka, ki zapuščeno ždita na moških prsih. Drobcena in nagrbančena in nekako neugledna.