Ni treba posebej poudarjati, da gre za izrazito avtorski pristop k Hamletu, in tudi nima smisla obnavljati vseh Ostermeierjevih rešitev značilnih prizorov iz tragedije (praktično vsako obče mesto iz Hamleta Ostermeier parafrazira in osmisli skladno s konceptom uprizoritve: duha predstavlja npr. – v videoprenosu v realnem času – kar njegov brat, Klavdij (igra ga Urs Jucker), Gertrudo in Ofelijo igra ista igralka, Hamletova mati se v Ofelijo prelevi v trenutku, tako da sname lasuljo, s Hamletovim biti-ne-biti monologom se predstava začne, potem se še nekajkrat ponovi ipd.). Ostermeier uprizarja Hamleta s samo šestimi igralci in s tem (včasih tudi zelo eksplicitno, z nagovori občinstvu, tehnikom ipd.) poudari njegov teatrski okvir. A s tem ne proizvaja recepcijske distance, temveč Hamleta zlasti postavlja na realna tla. Ta so prekrita s prstjo, svežo in mokro, in na tleh ter na premičnem kovinskem podiju s pogrnjeno mizo, ki ostane na prizorišču iz prvega prizora – sedmine za mrtvim kraljem, poteka tudi celotno dogajanje. Prst tako postane nekakšen sedmi igralec v predstavi, saj se nastopajoči na njo nenehno »obračajo«: gre za mučno eksploatacijo tega snovnega elementa, igralci (zlasti Hamlet) padajo vanjo, jo dihajo, jejo, se z njo mažejo, jih vanjo zagrebejo ipd. Morda se zdi izraba zemlje režiserjev formalizem, a ni: Hamletova pripoved v resnici raste iz tal in se vanje vrača (prvi prizor v predstavi je pokop Hamletovega očeta, z burlesknim Laertovim – igra ga Stefan Stern – motoviljenjem pri spuščanju krste v zemljo), čeprav je osnovna Hamletova poteza izrojenost.