»Jasno se spomnim noči, ko so napadli študente,« je dva tedna prej razlagala Barran Fesharaki. Sedeli sva v šestem nadstropju stavbe, skrite za gradbenimi odri. Barran je študirala menedžment v Teheranu, potem pa vpisala magisterij mednarodnega menedžmenta v Londonu. »Bilo je pred približno devetimi leti, ko je bil predsednik še Mohamed Hatami. Tedaj internet še ni bil razširjen. Edino, kar smo imeli, smo imenovali intranet. Prijavil si se pri določenem podjetju in prek njegove mreže si lahko komuniciral z drugimi, ki so se prav tako prijavili pri njem. Po napadu na študentske domove smo slišali različne zgodbe, kaj naj bi se zgodilo. Telefonirali smo si, iskali informacije. Imela sem nekaj prijateljev, ki so živeli blizu in so videli, kaj se je zgodilo. A edini medij komunikacije je bil telefon. Poskušali smo zapisati, kar smo slišali, da se je zgodilo. Oblikovali smo snopič in ga objavili na intranetu, kjer je bil dostopen še drugim. Ni bil časopis. Vsakdo bi lahko napisal nekaj podobnega, prebrali pa so ga lahko le tisti, ki so bili prijavljeni na intranetu. Bilo je zelo težko ugotoviti in izvedeti, kaj se dogaja. In zato je danes BBC Persian tako pomemben. Če bi že takrat obstajal, bi bilo morda vse drugače.« Ko je pred letom dni oddala magistrsko nalogo, je v časopisu videla oglas za delo na novonastajajočem televizijskem kanalu BBC Persian. Nikoli ni nameravala biti novinarka, a ker je prej pomagala pri snemanju dokumentarcev o zgodovini Irana in ji je bilo delo všeč, se je odločila poskusiti. »In so me sprejeli! To, kar delamo, je seveda pomembno. Smo prvi zaupanja vreden in kakovosten perzijski informativni program. Tu se dogaja zgodovina in jaz sem del te zgodovine,« pove s sijočimi očmi.