Dva dni potem, ko je Barack Hussein Obama, z Nicolasom Sarkozyjem in Gordonom Brownom za ozadje, okrcal Iran, da ni že prej povedal, da pod spalničnim oknom mul v Komu gradi nov jedrski podzemni laboratorij, so v nedeljo študentje protestirali pred filozofsko fakulteto. V ponedeljek so zaradi množice protestnikov pred teheransko univerzo odpovedali načrtovani obisk Mahmuda Ahmadinedžada. V torek se je na teheranski univerzi Sharif zbralo tisoč študentov. Nosili so zelene trakove, znak kampanje opozicijskega predsedniškega kandidata Mira Huseina Musavija. Prepričanje, da so bile junijske volitve, na katerih je zmagal dotedanji predsednik Ahmadinedžad, ukradene, je še vedno živo in ljudje jezni. Nad študenti so na vrvicah leteli zeleni baloni. »Sem del zgodovine«Informacije o študentskih protestih so se pojavile nekje na dnu člankov in analiz o četrtkovih pogajanjih med Iranom in Francijo, Kitajsko, Nemčijo, Rusijo, Veliko Britanijo ter ZDA v Ženevi. Če jih nisi ravno iskal, je mimo spolzel nov jasen znak, da v Iranu še vedno vre, ne le v ozadju med političnimi elitami, ampak tudi na ulici.»Jasno se spomnim noči, ko so napadli študente,« je dva tedna prej razlagala Barran Fesharaki. Sedeli sva v šestem nadstropju stavbe, skrite za gradbenimi odri. Barran je študirala menedžment v Teheranu, potem pa vpisala magisterij mednarodnega menedžmenta v Londonu. »Bilo je pred približno devetimi leti, ko je bil predsednik še Mohamed Hatami. Tedaj internet še ni bil razširjen. Edino, kar smo imeli, smo imenovali intranet. Prijavil si se pri določenem podjetju in prek njegove mreže si lahko komuniciral z drugimi, ki so se prav tako prijavili pri njem. Po napadu na študentske domove smo slišali različne zgodbe, kaj naj bi se zgodilo. Telefonirali smo si, iskali informacije. Imela sem nekaj prijateljev, ki so živeli blizu in so videli, kaj se je zgodilo. A edini medij komunikacije je bil telefon. Poskušali smo zapisati, kar smo slišali, da se je zgodilo. Oblikovali smo snopič in ga objavili na intranetu, kjer je bil dostopen še drugim. Ni bil časopis. Vsakdo bi lahko napisal nekaj podobnega, prebrali pa so ga lahko le tisti, ki so bili prijavljeni na intranetu. Bilo je zelo težko ugotoviti in izvedeti, kaj se dogaja. In zato je danes BBC Persian tako pomemben. Če bi že takrat obstajal, bi bilo morda vse drugače.« Ko je pred letom dni oddala magistrsko nalogo, je v časopisu videla oglas za delo na novonastajajočem televizijskem kanalu BBC Persian. Nikoli ni nameravala biti novinarka, a ker je prej pomagala pri snemanju dokumentarcev o zgodovini Irana in ji je bilo delo všeč, se je odločila poskusiti. »In so me sprejeli! To, kar delamo, je seveda pomembno. Smo prvi zaupanja vreden in kakovosten perzijski informativni program. Tu se dogaja zgodovina in jaz sem del te zgodovine,« pove s sijočimi očmi. Napad je potrditev Sir Reader Bullard je decembra 1939 predlagal, da bi BBC začel oddajati radijski program v perzijščini kot protiutež nemški predvojni propagandi. Bil je čas, ko je postajalo vse očitneje, da bodo zavezniki proti Nemčiji vsepovsod le koristili. Leto kasneje, 28. decembra, je radio BBC Persian začel oddajati. »Spomnim se očeta in dedka, ki sta poslušala BBC Persian, ko sem bil majhen. Bila sta entuziasta. Po revoluciji leta 1979, ko sem imel sedem let, sta starša BBC poslušala le še zelo potihem. Oče se je bal, da bi slišali sosedje in bi imeli težave. O radiu v šoli nisem smel niti muksniti. Ko sem bil starejši, sem ga poslušal, kadar se je zgodilo kaj pomembnega. Takrat je bilo stanje iranskega žurnalizma boljše, kot je danes, a BBC je bil vseeno vir informacij, ki ga je bilo vredno upoštevati.« Leta 2000 je Mehdi Parpanchi kot begunec prišel v London. Službo je nekaj let kasneje našel prav na radiu BBC Persian. Več kot to, da se v Iran ne more vrniti, ne pove. Štirinajstega januarja letos, ko je televizija BBC Persian začela oddajati svoj program, je zamenjal pisarno. Tako kot Barran dela v uredništvu informativnega programa. »To, da nas iranska vlada ves čas napada, je najboljši dokaz, da delamo prav in da ima naše delo učinek,« razlaga izučeni inženir. »Res je, ni nas tam. V Iranu nimamo novinarjev, tudi BBC nima več dopisnika v Teheranu. Vendar imamo izkušnje, kako delati od zunaj. Ljudem v Iranu lahko še vedno sporočamo, kaj se dogaja okoli njih.«Po volitvah, 12. junija, je BBC Persian oddajala 24 ur na dan. Sicer oddajajo osem ur dnevno. »Bili smo edini vir, nad katerim ni iranska vlada imela nadzora. Imeli smo intervjuje s politiki, z opozicijo. Govorili so, da se bojijo, da je prišlo do velike prevare. Začeli so govoriti o državnem udaru. Ljudje so poslušali. Nihče drug v Iranu ni poročal o teh rečeh. V resnici smo bili le platforma za ljudi v Iranu, da so lahko povedali, kaj mislijo in česa se bojijo. Bili smo medij. Povedali smo tudi, kaj pravi ajatola Ali Hamenej. A iranske oblasti so verjele, da brez nas te ideje ne bi prišle med ljudi, da ljudje ne bi pomislili, da so bile volitve ukradene. To jih je razjezilo,« razlaga Mehdi.S pozdravi s hribov med nomadiIranske oblasti so internetno stran BBC Persian, ki obstaja od leta 2001, januarja 2006 označile za stran z nevarnimi vsebinami in začele onemogočati dostop do nje. Letos, na dan volitev, so začele motiti signal satelita, prek katerega je BBC oddajal svoj televizijski program v perzijščini. A deset dni kasneje je BBC svoj signal razširil še na druge satelite in postal ponovno dostopen. V resnici si nihče pretirano ne beli glave zaradi poskusov tehničnega cenzuriranja, to sprejemajo kot nujni del realnosti. Vsi, ki delajo v petem in šestem nadstropju nove stavbe Egton, dnevno dobivajo potrditev po telefonu in internetu, da ljudje v Iranu znajo zaobiti filtre. V dneh po volitvah so dobili po 10.000 elektronskih sporočil na dan, v povprečju 6 videov na minuto. Internetna stran BBC Persian je dan po volitvah naštela tri milijone obiskov. Vse to se je dogajalo v razmerah, ko je država onemogočila dele mobilnega omrežja in internet upočasnila na polžjo hitrost. Teden dni po volitvah so iz Teherana prišla še sporočila, da se je vladna paramilica basidžev ponovno lotila zaplenjanja satelitskih krožnikov. »Kličejo nas ljudje iz hribovskih vasi,« pripoveduje Pooneh Ghoddoosi, eden najbolj prepoznavnih obrazov perzijske televizije BBC. »Ostala sem brez besed, ko nas je poklical sedemdesetletni gospod in nam poslal fotografijo svoje vasi, od koder je klical. Rekel nam je: ‘Pokažite fotografijo, pokažite sliko kraja, od koder kličem.’ Do takrat si nisem upala niti pomisliti, da smo prepoznavni tudi v iranskih gorah, med nomadi. Vendar je dejstvo, da nas kličejo od vsepovsod. Iz Iraka, Irana, Čila, Kijeva, tudi iz Slovenije, iz Škotske. Klicali so nas Iranci s Trinidada! Vsaj deset, petnajst sogovornikov imamo vsak dan iz Irana. Odkar delam tu, sem bila v Dubaju, Kanadi in Švici; na letališču, na ulici ali v restavraciji me ljudje prepoznavajo in pristopijo.« Ni jasno, ali jo to bolj plaši ali veseli. Pri BBC dela že deset let. Potem ko je končala srednjo šolo v Iranu, je študirala v Kanadi in Ameriki, se vrnila v Iran in nato pristala v Angliji. Komaj nekaj dni je, kar jim lahko iz Irana spet pošiljajo SMS-sporočila. »Blokirali so omrežje. Iranke in Iranci so lahko pošiljali sporočila v Pariz, ne pa v London. Poklicali so nas ljudje in povedali, da jim je, potem ko so nas zadnjič klicali, takoj ko so odložili slušalko, zazvonil telefon. Nekdo na drugi strani jim je zagrozil, naj nas ne kličejo več. Nekateri, ki jim zdaj sodijo v Teheranu, so obtoženi, da so kontaktirali BBC Persian ali razpošiljali naokoli informacije določenih medijskih hiš. A vse to ljudi ne ustavi.«Ko so bile v Iranu volitve, si je plačala sobo v bližnjem hotelu, kamor je le stekla pod prho. »Delala sem brez predaha tri dni. Vsi smo bili ves čas tu.« Sediva na foteljih ob steni, na kateri je še vedno napis Volitve 2009, kjer so snemali prispevke v času volitev. Pred nama je šest prehodov z računalniki, za vsakim nekdo zaposleno motri ekran, večina jih je prepredena z nerazpoznavnimi črkami farsija. »To, kar ponuja BBC Persian v primerjavi z drugimi mediji v Iranu, je, kot če si v stanovanju in gledaš ven skozi okno, ali pa si na strehi in gledaš svet, ki se ti razprostira pod nogami.« Rok'n'rol, seks in tehnologijaPoleg informativnega programa BBC Persian predvaja tudi oddaje o glasbi, novih tehnologijah, za mlade, BBC-jeve dokumentarce ali dokumentarce iranskih, afganistanskih in tadžikistanskih režiserjev... »Pravkar pripravljamo prispevek, ki ga je naredil naš novinar o posledicah finančne krize v Dubaju,« razlaga Jane Taylor, ki je pred prihodom na BBC Persian delala v angleškem delu BBC. »Tu sem, da pomagam zagnati oddelek, da bodo lahko potem sami pripravljali oddaje po modelu BBC-jevih oddaj. Prispevek o Dubaju bodo denimo uporabili tudi kolegi na BBC World. To je dobro, saj smo vsi del velike celote in sodelujemo.« Ob filmskem festivalu v Benetkah so predvajali intervju z enaindvajsetletno iransko režiserko, Hano Makhmalbaf, ki je tam predstavila svoj film Zeleni dnevi. Izmišljena filmska zgodba se prepleta z dogodki po junijskih volitvah. Film, v Iranu je bil prepovedan, vključuje posnetke z mobilnih telefonov, utrinke s protestov, nasilje policije in basidžev. Vseiransko premiero je doživel na programu BBC. Lara Petrossians, ki skrbi za prevode oddaj v farsi in pomaga pri izbiri vsebin predvajanih oddaj, pravi, da so vse njihove oddaje doslej naletele na pozitiven odziv. »Najpopularnejši sta Click o novih tehnologijah in Kook, glasbena oddaja. Zares dobra stran pri perzijskem občinstvu je to, da ti takoj povedo, ali jim je nekaj všeč ali ne, ali se jim je oddaja zdela pomembna ali ne.«Podobno navdušen nad odzivi je tudi Wesley Dodd Eremenko, ki skrbi za glasbeni in mladinski program. Prvi v iransko družbo z razvejano podtalno glasbeno sceno prinaša poznano ali še nepoznano glasbo iranskih glasbenikov tako iz Irana kot tujine, v mladinskih oddajah pa govorijo o spolnosti, odraščanju, prepirih s starši, virusu HIV in vseh drugih rečeh, ki zanimajo mlade. »Iransko občinstvo se je izkazalo za zelo zahtevno. V določeni meri je celo bolj sofisticirano kot občinstva po Evropi, to pa zato, ker so Iranci tako zelo spretni z internetom. Vidijo ogromno programov, vsebin, marsikaj, kar uradno ni dovoljeno. Medijsko so izredno razgledani. Zato je nujno, da je kakovost našega programa na ravni angleškega BBC. Z idejo, da lahko naredimo slabše kakovosten, cenejši program, bi v Iranu v celoti pogoreli. Takoj bi ugotovili, če bi kaj delovalo ceneno. Če naredimo napako, so naši gledalci prvi, ki nam bodo to povedali. Sijajna lastnost iranskega občinstva je pripravljenost ljudi, da ves čas komunicirajo z nami. To je za nas neskončno pomembno in izredno dragoceno.«Mehurček informacijske praznineSanam Dolatshahi je bila ena od blogerk, ki so na isti dan prve v Iranu odprle svoj blog. Prej so to počeli le fantje. Njej se je zdelo zamalo in je začela z bloganjem, kasneje pa so s prijatelji začeli izdajati svoj spletni časopis Capuccino. Danes na BBC Persian dela v skupini novinarjev, ki skrbijo za interaktivni del programa. Pred kamero za iransko občinstvo preberejo zanimive bloge in elektronska sporočila, ki so jih prejeli. Vsak dan določijo temo, o kateri potem debatirajo po internetu in telefonski zvezi. Tako poskušajo čim bolj ujeti utrip države tisoče kilometrov proč. »Prav interaktivnost je zame izredno pomemben del medijev, še posebno iranskih. Farsi govoreče občinstvo je bilo predolgo hranjeno z mediji, ki so jim samo servirali novice, analize in razlage. Nikogar ni zanimalo, kaj si mislijo ljudje. Zato je pomembno, da jim dajemo možnost, da se sliši njihov glas. Predstavljamo različne poglede, prepričanja. Danes smo v oddaji govorili o posmrtnem življenju. Oglasili so se nam ljudje, ki resnično verjamejo v boga in življenje po smrti, in oglasili so se nam ateisti. Kar ustvarjamo, je zavedanje, da smo na koncu vsi iz mesa in krvi. Ljudje nas kličejo iz istega mesta, oboji gledajo BBC. A eni verjamejo v boga in posmrtno življenje, drugi ne. In tisti prvi niso nujno del vlade, ki želi cenzurirati in utišati drugačne glasov. To počloveči ljudi in je izredno pomembno.« Priznava, da je največji izziv, ki je pred njimi, da ostanejo relevantni za iransko občinstvo. Tudi sama je še pred kratkim, ko je bila v Iranu, do glasov od zunaj gojila veliko nezaupanje. »Imela sem zares slabo mnenje o Irancih v tujini in opoziciji zunaj Irana. Zdeli so se mi popolnoma brez občutka za iransko resničnost. Ujeti v nekem preteklem času, brez razumevanja današnjega Irana... A ko sem jih spoznala, ko so postali resnični ljudje, ki so se jim zgodile grozljive stvari, se je slika spremenila. Ko sem šla študirat v Ameriko, sem videla, da sem prej živela v velikanski informacijski praznini. Še pred petimi leti nisem vedela ničesar o usmrtitvah političnih zapornikov leta 1988 v Iranu. Internetne strani, kjer je pisalo kaj o tem, so bile v Iranu blokirane, nihče ni o tem govoril. Ko se je internet v Iranu razširil, sem začela širiti obzorja, a šele danes si lahko predstavljam, kako drugače bi bilo, če bi, ko sem odraščala, imela dostop do interneta ali do BBC ali katerega drugega vira informacij. Ko dobiš določeno informacijo, te to hočeš nočeš spremeni. Spremeni tvoj pogled na svet.« O tem je prepričana tudi Barran. Vsi, ki delajo na BBC Persian, so zelo previdni, ko beseda nanese na pričakovanja, ali lahko njihovo delo prinese kakšne spremembe v Iranu. V ospredje postavljajo težave, ker jih podporniki Ahmadinedžada ne kličejo več tako vneto, kot so jih pred volitvami, zato včasih ne morejo predstaviti »vseh glasov«. Prva misel vseh je nepristranskost. Hkrati je navdušenje nad delom skoraj otipljivo. Ko govorijo o spremembah, jih razdrobijo na posameznika ali na osebne občutke. »Če je nekdo aretiran ali pa če se je zgodilo nekaj dobrega, to objavimo, sporočimo, in vsaj sto – a v resnici mnogo več – ljudi bo za to izvedelo. Morda bodo zaradi te novice nekaj naredili. Ali pa bodo obsedeli. Tudi to je v redu. Morda bodo vseeno nekoč nekje nekaj naredili in spremenili življenja drugih zaradi tega, kar so izvedeli danes. To je tisto, kar največ pomeni,« z nesramežljivim navdušenjem in brez kančka cinizma pripoveduje Barram.Za vse dušeZa stavbo, ki s hrbtom gleda na cerkev Vseh Duš, nekaj metrov proti severu pa na sinagogo, je Roxanna Shapour prepričana, da skriva v sebi potencial, da združi politično razdružena območja z informacijami v skupnem jeziku. »Ko sem slišala za BBC Persian, sem pomislila; to je zares pomembno, hočem biti del tega.« Konceptualna umetnica, ki je odraščala v Iranu in nato v Los Angelesu, se je ob začetku novega tisočletja vrnila v Iran, kjer je živela pet let in pol. »Zaljubila sem se – vsa energija te mlade iranske populacije, kako spretni so s tehnologijami, kako so objeli internet in bloganje, kako zelo jih zanima, kaj se dogaja po svetu, in kako vztrajno iščejo svoje mesto v svetu. Ko sem živela v Teheranu, sem lahko jasno videla, kako zelo se borijo, da bi izvedeli, kaj se dogaja. Tu delamo, da bi jim zagotovili najkakovostnejše informacije.« Hkrati pa je projekt, kot ga vidi sama, širši. Zajema Tadžikistan in Afganistan. »Povezujemo območja, ki jih delijo stereotipi in predsodki. Naša televizija je lahko sijajno orodje, da se ti prepadi premostijo. In smo na dobri poti. BBC Persian se je v farsi govorečem svetu vzpostavil kot vir nepristranskih, zanesljivih informacij v najbolj kritičnih trenutkih.«Adrenalin, nato sistemVendar pa so mostovi, ki jih gradi BBC Persian, tudi mnogo daljši, pa po svoje spet bližji. Sina Motalebi je bil novinar in bloger v Iranu. »Moral sem skozi marsikaj, kajti vedno sem želel biti neodvisen in svoboden.« Bil je prvi, ki so ga iranske oblasti leta 2003 aretirale in zaprle zaradi pisanja bloga. »V samici so me imeli zaprtega tri tedne.« Ko je prišel ven, je pobegnil na Nizozemsko, kjer je dobil status političnega begunca. Medtem ko je sestavljal svoje življenje, skrbel za svojo mlado družinico, ki je z njim pribežala iz Irana, se je učil nizozemsko in razmišljal, da bi se vpisal na univerzo. »Nato sem prebral, da BBC Persian išče radijskega in internetnega producenta, ter se prijavil. In so me sprejeli.« Spakirali so kovčke in se še enkrat selili. Tokrat v London. »Še ko sem bil v Iranu, sem se vedno boril, da bi lahko delal za neodvisni medij, za model časopisa, ki bi delal in pisal, kot to počnejo na BBC. Odločitev zato ni bila težka.« Vseskozi ostaja tako ali drugače povezan z internetom. Gledalci v Iranu lahko program BBC Persian spremljajo prek satelita ali interneta. »Vpetost v dogajanje v Iranu je zdaj, ko delam za BBC Persian, morda celo širša, kot ko sem pisal v Iranu. Ker delam za interaktivni program, moja naloga ni le posredovati informacije v Iran, ampak dobivam in pošiljam sporočila Irancev nazaj v Iran širšemu občinstvu. To mi je všeč. Kljub fizičnim omejitvam, ker ne morem delati v Iranu, lahko vseeno varujem in uresničujem vrednote novinarstva tu in omogočam prebivalcem Irana, da komunicirajo s svojo državo.« Vztrajno govori o svobodi, nepristranskosti in neodvisnosti novinarja. V Iranu, kjer je večina medijev državnih, drugi pa so pod vladnim nadzorom, je težko pisati proti oblastem. Hkrati iranska opozicija postavlja isti ultimat. Moraš se postaviti na eno ali drugo stran. »Zato mislim, da novinarji v Iranu izgubljajo ta boj. Kajti kakor hitro se spustiš vanj, pristaneš na njihov sistem, na njihove vrednote, sprejmeš, da se moraš kot novinar postaviti na eno stran. A to ni res. Vse časopise, za katere sem pisal v Iranu, smo morali po treh, štirih mesecih zapreti. Dobra stran tega je, da znam stvari postaviti na noge. Vem, koliko adrenalina in želje je v teh trenutkih začetkov. Vem, kako dolgo te to lahko žene naprej, čeprav so nas ponavadi vedno zaprli, še preden se je delo dobro uteklo. Tudi tu je bilo jasno, da smo v prvih mesecih delali na 120 odstotkih. Zdaj potrebujemo sistem, po katerem stvari jasno tečejo. Imamo srečo, da smo del te zelo velike, izkušene organizacije. Sistemu, ki že obstaja in deluje, moramo le dodati jezik, vsebine in naše poznavanje občinstva. Hkrati obstajajo jasno določena merila in načela. Danes vem, da bomo vsi, ki tu delamo, ko bo spet prišlo do zahtevne situacije, stali pokončno in vzdržali preizkus. V času volitev, ko je bilo najtežje, so novinarji, tudi najmlajši, pokazali, da to zmorejo in znajo. V resnici ne poznam novinarja, ki bi si izbral ta poklic zaradi plače. To ni tisto, kar nas žene. Nobena pogodba ne more prepričati ljudi, da zapustijo svojo državo, družino, prijatelje. Kar nas žene, je pomembnejše od pogodbe, ki jo podpišemo. Kar nas žene, je želja po svobodnem novinarstvu. Občinstvo je naš alarm, da ostajamo relevantni in dovolj dobri. Vse to je najboljše zagotovilo, da bomo vsakič znova opravili svoje delo, kot je treba.«Sina razlaga, da je internet morda ponudil najtrdnejši in najširši most med Irankami in Iranci ter svetom zunaj. Mladi, ki štirikrat na teden gledajo Jona Stewarta in so odrasli ob Monici Bellucci v filmu Nepovratno, razumljivo niso zadovoljni z meditativno govorico utrujenih državnih voditeljev, ki se hranijo na več desetletij starem sovraštvu do sveta. Njihova moč je vse šibkejša, po drugi strani pa se zato krepi moč obrambnih in vojaških sil Revolucionarne garde, ki nadzoruje tudi črni trg z bencinom in si ob napovedih dodatnih sankcij Zahoda lahko le mane roke. V imenu svobodnega trga in privatizacije je podjetje Etemad Mobin, ki je v lasti Revolucionarne garde, ta teden postalo večinski lastnik iranskega telekomunikacijskega podjetja. Nobelova nagrajenka Shirin Ebadi je prepričana, da je edini način, kako okrepiti glas Irank in Irancev v Iranu, da se začne glasneje govoriti o temeljnih človekovih pravicah. In kršitvah temeljnih načel svobodnih in demokratičnih družb, ki se dogajajo v Iranu. Morda bi bilo primerno, da Amerika in Evropa v pogovorih z Iranom namesto jedrskih bomb na mizo postavita temeljne dokumente in vrednote človeštva. va dni potem, ko je Barack Hussein Obama, z Nicolasom Sarkozyjem in Gordonom Brownom za ozadje, okrcal Iran, da ni že prej povedal, da pod spalničnim oknom mul v Komu gradi nov jedrski podzemni laboratorij, so v nedeljo študentje protestirali pred filozofsko fakulteto. V ponedeljek so zaradi množice protestnikov pred teheransko univerzo odpovedali načrtovani obisk Mahmuda Ahmadinedžada. V torek se je na teheranski univerzi Sharif zbralo tisoč študentov. Nosili so zelene trakove, znak kampanje opozicijskega predsedniškega kandidata Mira Huseina Musavija. Prepričanje, da so bile junijske volitve, na katerih je zmagal dotedanji predsednik Ahmadinedžad, ukradene, je še vedno živo in ljudje jezni. Nad študenti so na vrvicah leteli zeleni baloni.