To so zelo vznemirljivi časi, tudi za snemanje dokumentarnih filmov v Mehiki. Z igranimi filmi Alfonsa Cuaróna in Alejandra Gonzáleza Inárrituja se je seveda dogodil ta prvi preboj, tako v Mehiki kot v mednarodnem merilu. Tu so že mlajši, Carlos Reygadas in prodorna skupina neodvisnih mehiških režiserjev, ki se redno uvrščajo na filmske festivale in pobirajo nagrade. Za njimi je prodrla na plan tudi generacija režiserjev dokumentarnega filma. Mehika nima močne tradicije filmskega dokumentarca, ki je bil vsa ta leta podcenjen v primerjavi z igranim filmom. Zdaj pa se splošno mnenje spreminja. Naše filme prikazujejo na znanih festivalih v tujini, doma na velikem filmskem festivalu v Guadalajari, dobivajo nagrade. Težko bi jih spravila pod skupni imenovalec, tako različni so po obravnavani tematiki in pristopih. Predvsem dokumentarci ne izgledajo več kot televizijska izobraževalna oddaja, temveč so resnično filmski, pripovedni, tudi eksperimentalni, v njih se čuti želja po prikazovanju tematike, po snemanju dokumentarcev. Končno imamo režiserje, ki jih želijo snemati in jim dokumentarec ne predstavlja mostu do snemanja igranega filma.