»"A ste res prepričani, da hočete slišati zgodbo?« »Nesmisel! Jasno!!« Sklenemo krog okoli šankovske mizice. »No, v planu so bile silvestrske počitnice v termah. Bilo je pred pol leta, zadnji silvester, nič posebnega .. Sneg pada, vračava se z obiska. Namenjena sva v hotel, kjer sva nastanjena.« V Dejanu zatrepeta novinarska žilica, zato poseže: »Kateri hotel pa je to bil?« »Največji!!... Spotoma se ustaviva še na drink pred večerjo. No, zapustiva lokal, sneg pada, nikjer nikogar. Na drugi strani ceste, kamor sva se namenila, stoji avto. Brez luči, vendar s prižganim motorjem. Prečkava cesto. Od avta sva oddaljena tri metre... No, in v tem trenutku ta isti avto spelje! In naju povozi.« Dejan: »Ritensko?« »Ne ritensko! Naravnost naprej in čez naju! Kričiva. Priletna blondinka v zarošenem avtu slepo bolšči v naju. Očitno ugotavlja, da ne more več naprej, ker je za nama kup snega. Zato se vrne ritensko oziroma rikverc. Spet čez naju!« Dejan: »Kaj si nor!« »Ja! Ampak nisva še uspela zajeti sape, ko se zgodi res neverjetna stvar; v naslednjem trenutku ženska ponovi manever! Še enkrat! Naprej, čez naju, in spet nazaj! Ritensko! V manj kot minuti sva bila dvakrat povožena!« Dejan: »Če prav razumem, štirikrat!?« »Natančno tako! Dvakrat naprej in dvakrat rikverc! In to tik mimo jajc!« Bjonda med vreščečim smehom: »Pa je bila kaj poškodovana?« »Ona?! Midva!!« »No, pa saj to sem mislila!!« ... »No, jaz pa sem predvsem mislil, da je bil to atentat! Kričala sva na pomoč.« Dejan: »Ja, kdo pa bi vaju lahko slišal?« »Vse se je dogajalo točno pred zdravstvenim domom, ki je čisto blizu hotela. Med kričanjem zagledam lastne noge: totalka! Hlače raztrgane in razstavljene. Spodaj podplutbe: totalka! Baba čudno gleda izza volana. Z rokami v paniki tiščiva avto od sebe. Potem ko je šla drugič, sem mislil, da bo šla še v tretje. Ampak tretji premik je bil na srečo v drugo smer. Dejan: »Kaj, kar odpeljala se je?« »Izginila v noč!« »Pa so izvedeli, kdo je bila ta?« »Ne, ker so že vedeli. Dobro jo poznajo, ker to počenja redno. Nazadnje je menda kosila mimoidoče le teden pred tem. Midva sva samo ena od njenih žrtev.« »Pa zakaj je ne ustavijo?!« »Ker ona ni za ustavit! Silvestrska dežurna ekipa je bila zato v polni pripravljenosti. Prihitijo na ulico. Policija je bila še hitrejša. Tri marice in šest policajev. Prijazni, korektni in s smislom za humor. Najbolj jih je zanimalo, kje sva prečkala cesto. Čeprav razlagava, da naju je povozila na pločniku, in to dvakrat zaporedoma, si pribeležijo, da sva pred tem storila prekršek. Medtem ko v šoku odgovarjava na križno zasliševanje, nama dva prijazna policista ponudita priložnost opravljanja alkotesta. Ker sva v pihanju novinca, potrebujeva nasvet in spodbudo. Policaja se človeško čudita in zabavata nad nenavadnim prizorom: na tleh ležeča povoženca vdano opravljata alkotest. Še bolj pa se vsi skupaj čudijo pičli količini alkohola v sapi. Predlagam, naj vendar raje ulovijo podivjano šoferko in tudi njej dajo pihat. Policisti skomignejo, češ da so maloprej poskušali, pa je odklonila.« »Pa kako, saj ni mogla odklonit!?« »Točno tako! Ni mogla! Ko so jo ustavili dve vasi naprej in odprli vrata njenega audija, jim je padla ven, na led.« »Kdo?« »Kdo?! Šoferka!« Dejan: »Pa kje je zdaj ona?« »Odpeljala se je naprej.« Dejan: »Pa to ne moreš verjet!! Dobro, pa kaj je bla to za ena?!«