Pod Shelterstonom sva se navezala in začela. Čeprav sem bil pod pritiskom, je moj raztežaj dobro potekal, po plošči brez možnosti varovanja sem pikal od ene grude ruše do druge. Silvo je prevzel vodstvo, premikal se je hitro in odločno. Pozorno sem opazoval, da bi videl, kaj se lahko naučim iz njegovih gibov. Najprej sem bil skoraj razočaran, ko sem videl, kako mlati in uporablja orodji z vso močjo, nato pa sem se razveselil. Da, konec koncev je 'samo' človek. Morda bi lahko mi vsi stremeli za tem ... Trideset metrov nad menoj, brez nameščenega varovanja, izgine izpred oči. Toča starega snega pada po meni, zaslišim pridušen klic. Na varovališču se oprem z nogami, eno od obeh varoval se izpuli. Skobacam se nazaj na stojišče. Nad seboj ne vidim padajočega telesa, zato ves iz sebe začnem popravljati varovališče, medtem ko se predsodki plazeče vračajo v misli. Morda pa je navsezadnje le vzhodnoevropski psihopat ... Toda vrv teče enakomerno in sledim mu po ogabno gnilem snegu. »Dobro si opravil, Silvo. Slabe razmere, zelo škotske.« Zadnjih sto metrov sva plezala istočasno do ravnega vrha. Bil je sijajen, popoln dan, pod nama so bili ljudje, okoli drobeče pike v svežem snegu, ki so hoteli čim bolj izkoristiti sončen dan. Nasmehnila sva se in se rokovala.