Sicer pa so ga kmalu pustili pri miru, neumni vzdevek je odjeknil le še poredkoma, a ker se ni nanj nikoli odzval, je nazadnje tudi ta zamrl. Lužina niso več opazili, z njim niso govorili in celo edini mirnež v razredu (kakršnega imajo v vsakem razredu, tako kot imajo zagotovo tudi debeluha, hrusta in duhoviteža) se ga je ogibal, ker se je bal, da bo deležen enakega prezira. Ko se je ta mirnež, ki je dobil šest let pozneje križec sv. Jurija za silno nevarno izvidniško nalogo in nato izgubil roko v državljanski vojni, poskušal spomniti (v dvajsetih letih tega stoletja), kakšen je bil Lužin v šoli, si ga ni mogel zamišljati drugače kot od zadaj, bodisi ko sedi pred njim v razredu, s štrlečimi ušesi, bodisi ko se umika pred hrupom v kot avle ali ko odhaja domov v izvoščku - z rokami v žepih in z veliko lisasto torbo na hrbtu, sneg pada ... Poskušal je steči naprej, mu pogledati v obraz, vendar je ta posebni sneg pozabe, nemi in obilni sneg prekril spomin z gosto belo motnobo. In nekdanji mirnež, zdaj nemiren emigrant, je govoril, ko je gledal sliko v časniku: "Pomislite, sploh se ne spominjam njegovega obraza ... Res, sploh se ne spominjam."