Ugledni hrvaški publicist Ivica Ivanišević je edini pravi Splitčan v naši majhni novinarsko-kavarniški družbi. Po rodu je iz plemena Ivaniševićevih in Kukočevih, torej nekaj takega kot v laboratoriju ustvarjeni Frankenstein z ubijalskim servisom Gorana Ivaniševića in košarkarskim talentom Tonija Kukoča. Kdo drug s takšnim genetskim blagoslovom bi žensko prosil za roko s prstanom prvaka NBA, tašča pa bi mu novoletno francosko solato postregla v wimbledonski skledi za solato. Vendar Ivica nima niti NBA-prstana niti wimbledonske trofeje ali olimpijske medalje, še bronaste ne, pa tudi črnih las ali dveh metrov nima kot drugi Ivaniševići in Kukoči.Še več, prezira šport in se izogiba vsaki telesni aktivnosti, razen tisti, ki ji je cilj ohranjanje življenjskih funkcij in nadaljevanje vrste. Od DNK-vijačnice Ivaniševićevih in Kukočevih je podedoval le gen leve roke, uničujočo Goranovo in natančno Tonijevo levico. Tako ima od vse te superiorne genetske dediščine samo – dve levi roki. Čeprav takšni pojavi znanosti niso nepoznani, je naša družba bolj naklonjena teoriji, da je bil Ivica pred štiridesetimi leti v splitski porodnišnici zamenjan s sinom neke izgubljene Laponke in da je pravi Ivica – temnopolti dvometraš s črnimi lasmi in trajno krizo identitete – zdaj nekje na severnih ledenikih, kjer z loparjem v levici lovi tjulnje, tako da jih cilja s teniškimi žogicami. To bi bilo namreč edino logično pojasnilo dejstva, da je tak nešportni tip pred nekaj dnevi spakiral svoje stvari in odšel v Slovenijo – na smučanje.Zadeva s smučanjem pa je zagonetnejša celo od zgodbe o Ivici Ivaniševiću. Dalmatinci namreč vsako leto ob tem času vlačijo iz kleti smuči in pancerje, kupujejo zimske gume in verige, sestavljajo oporoke, se poslavljajo od sorodstva in odhajajo v slovenska ali bosanska zimska letovišča. Med več kot dvesto tisoč Hrvati, ki so v teh dneh odšli na smučanje, je najmanj polovica Dalmatincev – dvoživk, ki se prehladijo že ob pogledu na sneg na pokvarjenem televizorju. Zato je ta pojav popolnoma nerazložljiv, tako kot skrivnostne migracije jegulj iz vsega sveta na drstenje v Sargaško morje. V Splitu je, na primer, zadnji pravi sneg padel leta 1979 in starejši ljudje so v tem videli znak konca sveta. Vendar je tudi to zimo na tisoče Splitčanov krenilo proti severu. Čeprav nekateri, kot Ivica, še nikoli niso bili tam, bodo nezmotljivo našli pot na Pohorje, kot bodo jegulje dalmatinskih rek našle pot do Sargaškega morja.Znanost še vedno ne ve zanesljivo, kaj Dalmatinci počnejo na smučiščih. Nekateri menda celo smučajo, potem pa vam po vrnitvi domov ure in ure razkazujejo posnetke, na katerih se spuščajo po strmini Areha, mahajo z vlečnice Cojzenice ali pa s snowboardom počenjajo neumnosti na smučišču Partizanka.Toda, če boste pozorni, boste videli, da se jim na teh posnetkih nikoli ne vidi obraza. Seveda, tam je hladno in si je treba nadeti kapo, šal in smučarska očala. Mi, ki nas notranji nagon še ni pripeljal na Pohorje, jim dobrohotno verjamemo in se nikoli ne vprašamo, kdo je pravzaprav na teh fotografijah. Niti takrat ne, ko nam Ivanišević prinese fotografijo, na kateri z Elanovimi smučmi leti nad Pohorjem, na prsih pa ima štartno številko s skakalnice v Garmisch-Partenkirchnu.Po drugi strani pa so fotografije, kjer so obrazi splitskih alpincev vidni, vedno posnete v toplih hotelskih barih, kjer sedijo pri kaminu in pijejo kuhano vino. Za vas ne vem, ampak meni se zdi teza, da bi se Splitčani odpravili petsto ali šesto kilometrov ven iz tople Dalmacije samo zato, da bi jim bilo toplo, precej majava.Nekateri na primer menijo, da Dalmatinci odidejo v to deželo zaradi visoke ravni tamkajšnjega zdravstva: vsaki drugi se namreč vrne z vrhunsko operiranim odprtim zlomom noge ali profesionalno nameščeno longeto na podlakti. Tej teoriji v prid govori dejstvo, da Dalmatinci med vsemi hoteli na Pohorju največkrat prenočijo v Splošni bolnišnici Maribor. Moj prijatelj Ivica, na primer, je želel že v Splitu rezervirati apartma na oddelku travmatologije ali ortopedije, ampak je bilo že vse, vključno z rekonstruktivno kirurgijo, zasedeno. Znanstvenikom se zdi tudi ta teza za lase privlečena, saj Dalmatinci niso tako praktični, da bi šli lomit svoje ude tja, kjer imajo dobre bolnišnice. Tako nam ostane le – drstenje. Mogoče pa je res, da južnjaki, tako kot jegulje, odidejo v slovenska zimska letovišča, ko spolno dozorijo? Vendar jaz dobro vem, da je Dalmatinec na snegu najbližje seksu, kadar se zatreska v drevo. Kar se Ivice tiče, je njegova nenadna ljubezen do snega – paradoksalno – prvi otipljiv dokaz, da je zares Splitčan. Torej, dragi bratje Slovenci, če boste v teh dneh v lekarni ali na carini srečali kakšnega sumljivega, drobnega Laponca, ki se bo predstavljal kot košarkar NBA, nikar ne kličite policije, pač pa hrvaško ambasado; prstan na njegovi roki ni prstan prvaka NBA, ampak – kot pri pticah selivkah – oznaka, s pomočjo katere znanstveniki spremljajo novoletne migracije Dalmatincev na sneg.Tako zbrani podatki pomagajo, da se bo rešila ta poslednja, nepojasnjena uganka Matere Narave.gledni hrvaški publicist Ivica Ivanišević je edini pravi Splitčan v naši majhni novinarsko-kavarniški družbi. Po rodu je iz plemena Ivaniševićevih in Kukočevih, torej nekaj takega kot v laboratoriju ustvarjeni Frankenstein z ubijalskim servisom Gorana Ivaniševića in košarkarskim talentom Tonija Kukoča. Kdo drug s takšnim genetskim blagoslovom bi žensko prosil za roko s prstanom prvaka NBA, tašča pa bi mu novoletno francosko solato postregla v wimbledonski skledi za solato. Vendar Ivica nima niti NBA-prstana niti wimbledonske trofeje ali olimpijske medalje, še bronaste ne, pa tudi črnih las ali dveh metrov nima kot drugi Ivaniševići in Kukoči.