vrednega njegove hčerke in edinega, ki jo lahko osreči. Ima pač vse talente razen bogastva, a tudi to bi se lahko spremenilo, saj mu je pripravljen podariti tretjino svojega imetja, s čimer bi Saint-Preux postal najbogatejši prebivalec pokrajine Vaud. Ker je za barona nesprejemljivo, da bi bil Julijin soprog neplemič, ga Edward vpraša, kaj je plemstvo storilo za srečo človeštva. Aristokracija, smrtna sovražnica zakonov in svobode, v deželah, kjer cveti, ustvarja le moč tiranije in zatiranje ljudi. Rousseau je v usta angleškega plemiča položil misli, ki so blizu načelom poznejše francoske revolucije. Ker je baron neomajen, Edward ponudi Juliji posestvo in starodaven grad v Yorku, ki bi ga lahko prejela v last, da bi tam živela s svojim ljubimcem, toda dekle ponujeno zaradi ljubezni do staršev zavrne. Lord pozneje zazna v Saint-Preuxu suicidnost. Junak, ki ga močno prizadene Julijina poroka z Wolmarjem, mu namreč v pismu priznava, da njegovo dušo tlači peza življenja: »Kadar je naše življenje za nas nekaj zlega, za nikogar pa nič dobrega, je torej dovoljeno, da se ga rešimo.« (III/xxi.) Razsvetljenski filozofi so sicer samomor dopuščali, zlasti ker ga je obsojalo krščanstvo. Če človek nima duše, je pravzaprav vseeno, kdaj se njegovi atomi vrnejo v Naravo, so bili prepričani materialisti. Saint-Preuxevo pismo je vzbujalo pozornost, ker je poudarjalo, da se samomorilec s samomorom pravzaprav prej združi z Bogom. Če je Saint-Preuxevo pismo zagovor samomora, odgovor lorda Edwarda postreže z nasprotnimi argumenti: nihče ne more reči, da je živel dovolj ali da je v življenju le zlo. Lord tudi poudarja, da je vsak človek koristen človeštvu že samo s tem, da živi. Čeprav velja Rousseau v očeh mnogih za apologeta samomora, pa je pisatelj vendarle bolj na strani lorda. Tudi Saint-Preux sprejme lordove argumente in ponujeno službo, v kateri se lahko izkaže za koristnega. Edward nesrečnega prijatelja pošlje na potovanje okoli sveta pod poveljstvom admirala Georgea Ansona, ki se je leta 1740 v resnici z osmimi ladjami podal osvajat španske tihomorske posesti. V Anglijo se je vrnil čez štiri leta z dobesedno zdesetkano posadko. Saint-Preux je imel veliko srečo, da se je vrnil živ in zdrav. Ob tem je treba poudariti, da je Rousseau, ki je razmeroma veliko vedel o sočasni angleški literaturi, Angleže poznal slabše,