Sužnju je pravna ureditev prepovedovala kar koli kupovati in prodajati, saj ni smel vstopiti niti v dimnico ali hlev. Kadar je na cesti srečal belca, je moral stopiti s ceste in pozdraviti. Na javnih mestih ni smel prepevati in plesati, saj so bile zabave za sužnje konec tedna na plantaži. S posestva se ni smel oddaljiti brez dovolilnice. Če se je s posestva v Missouriju oddaljil več kot osem milj, v Misisipiju pa več kot 20 milj, je bil razglašen za ubežnika. Ubežnike so iskali po časopisnih oglasih in s pomočjo lovcev na sužnje (slavecatchers). Kljub dragi pristojbini za iskanje (20 dolarjev) se je zasledovanje marsikdaj končalo tragično. Ko so mu bili zasledovalci že tik za petami, se je ubežnik sam ustrelil ali skočil v reko in se utopil. Preživelega in ujetega ubežnika je gospodar prodal, družino pa razselil, zato so se ujetniki često namerno poškodovali, odsekali so si prste ali roko, da bi se izognili prodaji in ostali pri najdražjih. Neposlušne sužnje so lastniki pretepali z bičem, žigosali z žarečim železjem, jih vklepali v železje ali zapirali v hišne ječe. Sužnji so se nasilju upirali tako, da so si prizadejali poškodbe, in ob žetvi požigali bombažna polja ter uničevali stroje za predelavo bombaža. Organizirane vstaje so bile redke, največjo je vodil Nat Turner, ki ga je vročega avgustovskega dne leta 1831 obsedla misel, da ga je Bog izbral, naj popelje svoje ljudstvo v svobodo. Vera se je razširila kot blisk in v dveh dneh so uporniki pobili šestdeset belcev. Kljub temu da so belci vstajo zadušili z množičnim pokolom in je pobudnik končal na vešalih, je vlila strah posestnikom po vsem Jugu.