Nepremičnine so stalne skrbi občinskih politik, da bi imele nekakšne razvojne programe, da bi se dušile v nekakšnih študijah, načrtih, programskih in razvojnih konferencah, da bi proizvajale pač nekaj, kar zaposluje samo njih same. Med vso to navlako je marsikatera parola sama po sebi postala nepremičnina. Da je na primer treba urediti, obnoviti, revitalizirati stara mestna jedra, kakršno je ptujsko. Da je na primer turizem prioritetna gospodarska dejavnost. Da je treba vse občinsko premoženje prodati. Da edino mestni arhitekt razume arhitekturo in da lahko o njej odloča le takšna strokovna nepremičnina. Da je treba v želji po hitrejšem razvoju ustreči vsakemu kapitalu, ki se zazre v še nepozidano zemljo v mestu ali na njegovem obrobju. Da trgovskih centrov ne bo nikoli dovolj in jim je treba še kar naprej dovoljevati gradnjo hiš za ropanje in poneumljanje občanov. Da je treba tlakovati ali asfaltirati vsako sprehajalno pot in ob vsaki cesti – pa naj po njej le enkrat na mesec nekdo poriva pokvarjen moped – zgraditi za večno trden betonski rob z dvignjenim pločnikom. Da je treba prestaviti haloške bregove, ki so napoti betonskim spakam mejnih prehodov, da je treba še najlepše slovenjegoriške dolinice razriti in zabetonirati v neuničljive poti, po katerih nam bodo lažje vozili vse tisto, česar sploh ne potrebujemo. Ne, seveda to niso ne knjige, ni jantar in niso začimbe, temveč neverjetno učinkovite kreme proti gubam, konzervansi za čustva in razum v vsemogočih oblikah, zadnji dosežki oglaševanja najbolj vpojnih vložkov na svetu ... Nepremičnina je postalo predpisovanje slehernega diha, koraka, giba in početja posameznika. Za sajenje drevesa v svojem sadovnjaku, za katero je treba izkopati dobrega pol metra globoko luknjo, po takšnih nepremičninskih določilih potrebujem koncesijsko pogodbo, ker sem posegel v tisto plast zemlje, ki ni več moja, temveč državna. Natančna in obvezna navodila, kako naj ravnam s spomladi odrezanimi vejicami tega istega drevesa, pa s kakšnim papirjem si obrišem zadnjico, kdaj smem vstopiti v mestno cerkev – vse je nepremično določeno in skrbno arhivirano, predvsem pa tudi strogo nadzorovano, da se zoper katero takih nepremičnin ne bi prekršil.