Jeva sama z Gjovalinom. Ta nama da znak, naj si postreževa, in šele ko se poglobiva v svoja krožnika, začne jesti tudi sam. Marija sedi na svojem prestolu in pestuje Fatmirja, dekleta skrbijo za strežbo. Ker je za mizo moški gost, ženske in otroci ne smejo prisesti. Čim pojemo juho, je na mizici že glavna jed, kakor hitro opazijo, da bova pokončala zadnji kos kruha, da Gjovalin znak, naj prinesejo novega. Kakor pokaževa tek za katero izmed jedi, prinesejo še. Prigovarjanje, naj vendarle prisedejo tudi drugi, se izkaže za nespoštljivo do uveljavljene hišne hierarhije. Enak ritual streženja se ponavlja ob vsakem dnevnem obroku vse do najinega odhoda. Vse zaloge hrane, ki jih izročiva Mariji za družino, nama dekleta servirajo nazaj v obliki slastne jedi. Nikakor se nama ne uspe oddolžiti. Plačilo za super nadpenzion bi bilo seveda najhujša žalitev. Da je vse še slabše, opaziva, da otrok nikoli nisva videla jesti. Kaj če jima odžirava hrano? Diskretno se lotim raziskave in intervju z Djano pokaže, da iz spoštovanja do starejših jedo v kuhinji.