Da je Krapež človek, ki potrebuje veliko prostora, je bilo poznavalcem jasno že precej časa. Že ob njegovi prvi predstavitvi v slovenskem parlamentu je zasedel kar tri parlamentarne klopi in je odločno branil osvojeno ozemlje celo pred premierom Janezom Drnovškom, ko ga je ta vprašal, če sme prisesti (slika 1). Popolnoma jasno je torej, zakaj se mu je sedemdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani, katerega lastnik je bil še pred kakšnim letom dni, zdelo premajhno. Ker ga je na vse mogoče načine utesnjevalo, ga je pač prodal in - neizkušen, kot je bil - se znašel v vlogi podnajemnika. Takrat se je začela njegova kalvarija. »Kruti najemodajalci so me izkoriščali na vse mogoče načine,« pravi Krapež. »Kopati sem se smel enkrat na teden, pranja pa mi sploh niso dovolili. Tako sem se moral vsak konec tedna odpraviti v hribe. Spotoma sem v gorskem potočku opral žehto, potem pa sem jo posušil na vrvi, ki mi jo je prijazno ponudila v uporabo kakšna planinska postojanka (slika 2). Saj se ne pritožujem, kadar je bilo vreme lepo, je bilo prav prijetno. Ampak ob neki priložnosti je na Kredarici tako treskalo, da mi je strela preklala na pol skoraj čisto nove gate, tako da so zdaj neuporabne. Gospodinja ni bila nikoli zadovoljna. Jezila se je, če se ob prihodu domov nisem sezul, zmrdovala se je, če sem se. Če sem hotel kdaj v miru prebrati, kaj pišejo o meni časopisi, sem se moral zateči v naravo (slika 3). Ženski obiski, razen obiskov moje žene, mi niso bili dovoljeni, kar je postajalo ob vseh lepotičkah, ki sem jih kot minister spoznaval, počasi res nevzdržno (slika 4). Za 40. rojstni dan sem dobil torto, pa v podnajemniškem stanovanju nisem smel prirediti zabave (slika 5). Z ženo sva jo morala sama pojesti in oba je cel teden bolel želodec... Skratka - razumeli boste, da so me v vseh pogledih povsem dotolkli!« je hlipaje sklenil svojo pretresljivo zgodbo naš obrambni minister.